Žive meje / N'toko: Pahor je imel prav?

Treba mu je priznati, človek obvlada trženje. Leta po tem, ko se je Borut Pahor poslovil od političnih funkcij, še naprej slalomira po naših spletnih algoritmih, še naprej poganja milijone komentarjev in še naprej vestno nabira oglede na svojem profilu na Instagramu. Njegova sposobnost, da nas spravlja ob živce in nas hkrati globoko fascinira, očitno prav nič ne pojenja. Verjetno je edini človek v Sloveniji, ki lahko spodbudi nacionalno razpravo o reklami za pižame. In zdi se, da opazovalci že desetletja poskušamo rešiti uganko, kako je lahko ta tip postal najbolj priljubljen politik v zgodovini Slovenije. Saj to, kar počne, sploh ni politika! To je vse skupaj navaden medijski šund, poceni resničnostni šov, vulgarna manipulacija ljudske pozornosti! In že desetletja nam Pahor z gizdalinskim nasmeškom na ustih odgovarja: »Pa ste res prepričani, da je bila politika kdaj kaj več kot to?« Prvi je pokazal, da v ciničnem svetu neoliberalnega konsenza od volitev nihče več ne pričakuje, da bodo kaj spremenile na bolje. Vse, kar lahko od politike dobiš, je skromno zadoščenje, da na zaslonih gledaš nekoga, ki potrjuje tvoj življenjski slog, tvoj okus, tvoja občutja. Atomizirani posamezniki lahko svojo identiteto izražamo le še kot potrošniki, zato izbira kandidata v tem smislu ni dosti drugačna od izbire radijske postaje, ki jo poslušaš v avtu, piva, ki ga naročaš v gostilnah, ali znamke pižame, ki si jo izbral na spletu. Vse to je blago, ki te v reklamah prepričuje, da z njim izražaš tudi nekaj o svoji kulturni pripadnosti – od kod prihajaš, kakšno izobrazbo imaš, kateri poklic opravljaš … Zakaj bi bilo s politiko kaj drugače? V srednji šoli smo se razvrščali po glasbenem okusu in znamkah obleke (starejša generacija je poznala delitev na punkse in šminkerje, kar se je v 99 odstotkih ujemalo s tem, ali si hodil na gimnazijo ali na tehnično srednjo šolo), zdaj, ko smo odrasli, se delimo na volivce različnih politikov.

V odsotnosti razrednega boja se je skozi to medijsko igro politika začela vse bolj kazati kot boj med kulturnimi nagnjenji manj izobraženega ruralnega prebivalstva in okusom bolj izobraženega meščanstva. Cilj volivca ni več doseči konkretnih sprememb na bolje, ampak z glasovanjem afirmirati svojo identiteto in pokazati sredinec vrednotam nasprotnikov. Leta 2012, ko se je Pahorjeva ekipa na predsedniških volitvah pomerila z Danilom Türkom, je do popolnosti izkoristila to delitev: Türk je poosebljal politika za višješolsko izobražene sloje (uglajen in artikuliran diplomat, svetovljanski človek, ki zagovarja univerzalne vrednote), Pahor pa je zaigral karikaturo tipičnega domačijskega moškega, ki morda nima velikih idej, je pa blizu ljudem. Med kampanjo je pred kamerami prostovoljno opravljal 46 različnih poklicev, od kmeta do frizerja, od gasilca do fabriškega delavca. Na najpreprostejši mogoč način je delavcem iz manj izobraženih slojev dal vedeti, da je njihov kandidat, in bolj ko so se meščani zmrdovali nad njegovimi fintami, prepričljiveje so te delovale. Seveda se lahko zgražamo, da je šlo za pokroviteljsko in ceneno manipulacijo, toda piarovci so razumeli bistvo: Pahor v svojih preoblekah ni nič manj fejk kot Türk s svojim razsvetljenskim patosom … Eden pač blefira za gimnazijsko publiko, drugi za publiko s poklicnih srednjih šol. Večina ljudi je razumela, da je politika cirkus, in so bolj cenili dobrega cirkusanta.

Pahorjeve inovacije so z leti postale norma. Če se hočeš danes iti politiko, moraš izbrati kulturni tabor in ga nagovarjati z viralnimi provokacijami. Zadnja referenduma o kulturniških penzijah in predčasnem končanju življenja sta v popolnosti potrdila takšen trend. Opozicija je z referendumskimi pobudami ljudem ponudila natanko tisto, kar od politike pričakujejo: priložnost, da v odnosu do drugih kulturnih taborov izrazijo svoja občutja in identiteto. Za to ni izbrala velikih vprašanj o gospodarstvu ali razvoju – na mizi sta bila povsem marginalna zakona, ki v praksi zadevata le nekaj deset ljudi na leto. A prav ti obrobni temi sta se izkazali kot idealna priložnost, da ljudje skoznju izrazijo nezaupanje v vrednote druge strani. »Izprijene kulturne elite bi nas vse dale pobiti!« Liberalna stran je ob vulgarni propagandi opozicije užaljeno kričala: »Manipulacija, zavajanje, laži!« Toda nasprotniki so veliko bolje razumeli trženje. Smisel reklame ni v izdelku, ki ga prodaja, ampak v občutkih, ki jih izvabi iz gledalcev. Tako kot nekoč Pahor v delavskih kostumih, konservativci ljudem niso ponujali kakih vsebinskih argumentov, ampak le priložnost, da se počutijo slišane.

Verjetno si je marsikdo v tej vladi na začetku mandata predstavljal, da bo vladanje videti drugače. Da bo sprejemal velike reforme, obnavljal Slovenijo, gradil stanovanja … Namesto tega pa mora pred kamerami nemočno razlagati jeznim množicam, da ne namerava zastrupljati slovenskih babic in da ne misli vsega proračuna podariti umetnicam, ki dojijo pse. Ampak to je pač buržoazna demokracija – vulgarni teater kulturnobojnih kretenizmov, s katerimi se ukvarjamo, medtem ko interesne skupine z dejanskim vplivom odločajo o proračunskih milijardah. Seveda se nam politiki zaradi tega ne bodo smilili – kdor se je odločil za to poklicno pot, je moral vedeti, v kakšen cirkus se spušča, kdor pa je nad cirkusom presenečen, je očitno preneumen, da bi bil politik. Borutu Pahorju lahko očitamo marsikaj, ne moremo pa mu očitati, da je neumen. Morda bolje od vseh nas razume, kako plehek in površinski je v resnici volilni proces.