Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Imeti pomeni biti

Plačevanje z gotovino je v Sloveniji od 1. decembra 2025 ustavna kategorija. Po ustavi ima zdaj vsak v tej državi pravico do uporabe gotovine pri vseh oblikah vsakdanjega plačevanja in pravnega prometa. Marsikomu se je to zdelo eno najabsurdnejših zakonodajnih dejanj, domala intelektualna sramota za vedno bolj zblojeno mlado državo. Številni ekonomisti in poslovneži so to označevali za nepotrebno in predvsem nekoristno dejanje. Gotovinsko poslovanje, ugotavljajo tretji, je arhaični monetarni relikt, za hitrejši digitalni prehod bi potrebovali kvečjemu ustavno pravico do brezgotovinskega plačevanja. Toda ljudje v zeleno- modri deželi očitno mislijo drugače, ustavni zapis je nastal na pobudo civilne družbe. Politična kasta jo je v predvolilnem času z nenavadno enotnostjo zgolj podprla, ko je uzakonila gotovinsko poslovanje. Politični parlamentarni populizem in vsakdanji pragmatizem ljudi sta se tokrat srečno združila. V EU in drugod se gotovinski promet zmanjšuje, toda obseg gotovine vztrajno narašča. Gotovinski paradoks je tako še ena v dolgi vrsti nedorečenih skrivnosti denarne ekonomije.

Denar je skrivnostno lepilo tržne družbe, v francoski šoli ekonomske antropologije velja celo za temeljno družbeno-civilizacijsko vezivo. Finančna povezanost je namreč konstitutivni element družbenosti, izraža medgeneracijsko pripadnost skupnosti, pomeni nekakšen »življenjski dolg«. Od tod izhajajo tiste tri skrivnostne lastnosti sodobnega denarja. Prvič, da je denar vrednost, ker je pred tem za ljudi vrednota. Drugič, da denarni sistemi temeljijo na zaupanju v denar kot mero vrednosti, menjalno in plačilno sredstvo. In tretjič, da je denar dejansko politično in monopolno blago, ki omogoča obstoj tržnega gospodarstva in konkurence. Šele takšen uvid lahko pojasni, zakaj ljudje prodajajo in kupujejo blago z denarjem, ki je bolj ali manj simbolni znak vrednosti. Podobno, kot je »življenjski dolg« danes temelj prevladujočega knjižnega denarja kot bančnega dolga. In ne nazadnje lahko mogočnost in zlom Aten in Rima, stagnacijo fevdalne Evrope in vzpon kapitalistične industrializacije pojasnimo z magičnim gotovinskim plesom zlata in srebra. Gotovina je torej večni sopotnik ekonomske zgodovine civilizacij.

Evro je danes temeljni kamen ekonomske ideologije evropskega združevanja, s seboj nosi vse njegove utvare, protislovja in upanje za prihodnost EU. Gotovina ima pri tem pomembno mesto. Ste morda opazili, da je podoba evrskih bankovcev abstraktni arhitekturni konstruktivizem, kovani drobiž pa so prepustili nacionalnim podobam. Tako so zabrisali evropsko podstat papirnega denarja in priznali nacionalne identitete kot evropski drobiž. Denar brez politične identitetne vrednosti pa bo ekonomsko težko preživel in za EU je evro prej problem kot rešitev njenih razvojnih težav.

Gotovinski denar je torej pomemben člen tudi sodobne družbe, je univerzalno, dostopno in do uporabnika najprijaznejše menjalno in plačilno sredstvo. Ljudem zagotavlja svobodo in anonimnost, avtonomijo in zasebnost, deluje kot medij socialne enakosti, zaupanja in povezovanja. Evrska gotovina že 20 let vseskozi narašča, v obtoku je 1600 milijard evrov, dobra polovica transakcij poteka v gotovini, dobra tretjina zunaj evrskega območja. Manj jo uporabljajo na severu EU, več na jugu, najmanj na Nizozemskem (22 odstotkov), največ na Malti (67), nekaj manj v Sloveniji (64). Raziskava ECB kaže, da jo uporabljajo predvsem starejši, manj premožni in manj izobraženi. Gotovina ima skratka jasen socialni obraz družbene vključenosti. Hkrati pa je najzanesljivejši, najvarnejši in najbolj zaupanja vreden način postavljanja po robu kriznim razmeram, zato povpraševanje po gotovini narašča v negotovih in nevarnih časih, zaradi pogostih naravnih nesreč, električnih mrkov, grozečih vojaških in kibernetskih napadov. Irska, Velika Britanija, Švedska, Portugalska in drugi priporočajo ljudem kopičenje gotovine kot najboljši varnostni ukrep v sili. Nizozemska predlaga 200 evrov na dan za štiričlansko družino z minimalno desetdnevno rezervo, Finska nekaj manj zgolj za 72 ur, če odpovedo elektronske naprave …

Sklep je na dlani. Digitalni denar sicer izpodriva gotovino kot plačilno sredstvo, povečuje pa njen pomen kot varnega in uporabnega domačega zaklada. Gotovinski paradoks dokazuje, da gotovina zgolj spreminja svojo transakcijsko naravo in mimo običajnih pričakovanj utrjuje svoj pomen v prevratnem 21. stoletju. Ekonomska logika je tu jasna. Stroški vzdrževanja gotovine so manjši od koristi, ki nam jih prinaša. Soobstoj digitalnega in fizičnega gotovinskega denarja je dejstvo, ljudje ga pričakujejo, centralne banke to dobro razumejo. Oboje je javni denar, zanj pa je nujno jamstvo, brez katerega ni potrebnega zaupanja. Brez njega pade vsakršna oblika denarja in katerikoli denarni sistem. ECB zato povsem decidirano brani evrsko gotovino, njen simbolni, vrednostni in transakcijski pomen. Ali drugače, brez gotovinske podobe in funkcionalnosti je evro politično mrtev.

V negotovem in tveganem 21. stoletju gotovina preprosto pridobiva veljavo in ne nasprotno. Edina izjema so spet Kitajci. Zato je gotovina kot ustavna pravica prej dokaz slovenske modernosti kakor zahojene provincialnosti. Seveda pa je najbolje, da imamo gotovino najprej v žepu, z ustavno pravico potem lažje shajamo. Imeti pomeni biti, če malce zlorabimo Ericha Fromma.