Maja Dekleva Lapajne / Performerka in režiserka, ki jo navdihujejo medosebni odnosi

Konec leta bo preživela v Avstraliji. Na festivalih v Melbournu in Canberri gostuje z dvema projektoma – 4Play in Predelano življenje. Prvega je zasnovala z mednarodnim umetniškim kolektivom Mary Shelley’s Mothers, ki ga tvorijo še Avstrijka Beatrix Brunschko, Nemka Nele Kießling in Avstralka Rama Nicholas. Prekaljene improvizatorke z eksperimentalno predstavo, kjer skozi feministično prizmo odpirajo teme seksa in spolnosti, potiskajo meje improvizacije. Morda tudi zato, ker zaradi oceanov med njimi nimajo veliko priložnosti nastopati na istem odru. Ko pa se jim posreči zbrati na kupu, se zgodi intenziven ustvarjalni stik.

Tudi Predelano življenje nastaja v dialogu. In to že dvanajst let. Z umetnikom Norbertom Svenom Föjem v različnih formatih – pa naj gre za predstave, instalacije ali delavnice – predelujeta življenje in poglobljeno raziskujeta umetnost improvizacije. To počneta na odru in s pisalno prakso – svoja razmišljanja o improvizaciji sproti pretakata v članke in nastajajočo publikacijo, kjer želita zbrati uvide svojega dolgoletnega sodelovanja.

Maja Dekleva Lapajne (1981) je ustvarjalka na področju uprizoritvenih umetnosti, ki se izmika enoznačnim kategorijam. Navdihujejo jo dolgoročna sodelovanja in procesi, ki se rojevajo iz pristnega medosebnega stika, iz odnosov. Eno takšnih je tudi dolgoletno sodelovanje z Alenko Marinič (pod okriljem Mesta žensk), s katero ustvarjata trilogijo Pod vodo, Na tleh, V zraku. V njunem delu se osebno preliva v uprizoritveno. Iz izkušenj vsakdanjih pritiskov in skrbi, kot so izčrpanost v času kapitalizma, prekarne razmere ustvarjanja in materinstvo, nastajajo glasbenogledališki dogodki, ki odpirajo prostor za humor, ranljivost in skupno(stno) refleksijo.

Njeni (so)avtorski projekti temeljijo na živosti, neposrednem stiku z občinstvom ter kolektivnem prevpraševanju vsakdana, življenja in družbenih struktur. Močno jo zanima razmerje med osebnim in performativnim, zato pogosto izhaja iz lastnih izkušenj in doživljanja sveta. Ne zanima je lov za velikimi resnicami ali univerzalnimi teorijami; raje ostaja v osebnem. Umetnost je zanjo predvsem prostor ustvarjanja novih svetov: kako še lahko živimo, kako še lahko razumemo življenje, kako smo lahko skupaj.

Prve korake na odru je naredila v Šolski improligi. In ljubezen do improvizacije ni nikoli usahnila. Že med študijem sociologije kulture in pedagogike na ljubljanski Filozofski fakulteti ji je bilo jasno, da je njena strast uprizoritvena umetnost. Vzporedno je doma in v tujini pridobivala znanje iz improvizacije, leta 2003 prevzela umetniško vodenje festivala improvizacijskega gledališča Goli oder – tega je (so)vodila dobri dve desetletji, do lanskega leta – ter leto kasneje soustanovila Kolektiv Narobov.

Improvizacija je še vedno njena glavna strast in frustracija obenem. Povezana je s kolektivnostjo, stikom, zaupanjem in podajanjem v neznano. Blizu ji je fizični vidik umetnosti – poleg improvizacije še ples in klovnovstvo, ki so izrazito telesne prakse. Sodeluje s koreografinjo Andrejo Podrzavnik in soustvarja plesno prakso Srebrno zlato, kjer si različne plesne generacije izmenjujejo stare in ustvarjajo nove spomine. Kot del zasedbe Za crknt raziskuje sodobno klovnovstvo za odraslo občinstvo. Pod njenim okriljem se je rodila tudi »žanrsko nekorektna« glasbena zasedba Poetically Uncorect, kjer z Gergelyjem Dózso in Simeonom Huzunom za prihodnje leto načrtujejo izdajo prvenca.

Klovnovstvo je zanjo pomembno povezano tudi z družbenim angažmajem. Že dve desetletji sodeluje z društvom Rdeči noski in nastopa v bolnišnicah, domovih za starejše in varstveno-delovnih centrih. »Vsaka soba, kamor vstopiš, je drugačna; vsaka situacija zahteva občutljivost in prisotnost,« pravi. Nekaj najmočnejšega in hkrati najbolj krhkega so tudi njeni tedenski obiski Ljubhospica. »Improvizacija je podajanje v neznano, v hospicu pa to še toliko bolj zazveni, saj gre za podajanje v ultimativno neznano – smrt. Ob tej očitni prisotnosti minljivosti je vsako srečanje še toliko bolj dragoceno.« Zdi se ji, da klovn pogosto deluje kot katalizator, saj lahko zaradi igrive distance, ki omogoča bližino, razpira teme, ki se jih je sicer težko lotiti. In smisel ji daje prav ta možnost, da s svojim delom lahko prispeva družbi.

*V rubriki Portret sodelujemo z več fotografinjami in fotografi. Primož Korošec (1981) bo z nami do 31. decembra.