Film / Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo

za

Deklica in smrt.

Hkrati smo dobili dva zelo podobna slovenska filma, ki nista hotela sodelovati na Festivalu slovenskega filma – Belo se pere na devetdeset in Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo. Oba se dogajata v socialistični preteklosti (prvi v osemdesetih, ko so vsi Slovenci s svojimi nakupi kavbojk in kave gradili Trst, drugi v sedemdesetih, ko so vsi Slovenci z ugodnimi krediti gradili hiše), oba mučita protagonistko, v obeh svet, ki obdaja protagonistko, razpada (z družino in babico vred), v obeh je čas nelinearen, v obeh sta očeta ekstremno zatežena (preslikavi sodobnega izgubljenega, nemočnega, ponižanega moškega), v obeh hit, ki prihaja iz avtoradia, protagoniste dobesedno odnese (tam Ribič, ribič me je ujel, tu Jaz lahko), in seveda – oba tematizirata smrt. Le da Ida to počne bolj zrelo od Belega.

Takoj na začetku slišimo, da so nekoč pred davnimi časi v zadnji vasi na zadnjem hribu v zadnji hiši živele tri sestre, da je v času rdeče lune izbruhnil strašen požar, v katerem sta dve zgoreli, tretja pa je izginila v temo, in da vsakič, ko vstane rdeča luna, iz gozda odmevajo kriki dveh sester, ki iščeta tretjo – tisto, ki jima je ušla.

In desetletna Ida (Lana Marić) je videti kot ta tretja sestra, ki je ušla – živi v zadnji vasi v zadnji hiši, na pozabljenem prekmurskem podeželju, bogu za hrbtom, med ravnicami, grobovi, koruznimi polji, lokalnimi posebneži in »fatalnimi« pozvačini. Nenehno sliši glasove. In nenehno je tik pred tem, da zgori: v šoli se počuti nelagodno, saj je razredničarka (Lara Maria Vouk) zatiralska in brutalna, njeno edino prijateljico Terezko (Liza Muršič) je obsedla Sveta Marija, oče (Matej Puc) in mama (Judita Franković Brdar) se ločujeta (in očitno ju ne bo rešila niti nova hiša), stara mama (Milena Stropnik), ki bo »čez petnajst let sto«, pa je – približno tako kot poglavar Old Lodge Skins v Pennovem Malem velikem možu – sklenila, da bo umrla. In ker je Ida prepričana, da bi jo lahko rešila s pesmijo, s svojim glasom, se skuša pridružiti šolskemu pevskemu zboru, a tako grdo fuša, da jo zavrnejo. »Kateri glas pa sem,« vpraša pevovodjo, ki ji hladno odvrne: »Noben glas.« Ne more peti v zboru. Glasovno ni tam, kjer bi morala biti. Časovno tudi ne. Ne more se uglasiti z množico. Poleg tega jo – kot v kaki epizodi Cone somraka – z vseh strani preči in formira diskurz o smrti: z ene strani sliši, da »nikdar ne veš, kdaj si na vrsti«, z druge, da je nesmiselno »viseti na telefonu z ljudmi, ki so mrtvi«, s tretje, da ne more preprečiti »njene smrti«, s četrte, da »živ ne prideš v nebesa«, z veselice pa doni Lep dan za smrt (via Njet). Ida, posneta po zgodbah Suzane Tratnik, je pravljica o tihi, tesnobni, goreči deklici, ki ugotovi, da je odraščanje boj na življenje in smrt, da imajo ljudje tako »dolga, zajebana življenja«, da potrebujejo »orenk počitek«, da je življenje dialog z mrtvimi – in da ne bo ušla smrti. (art)

zjt6F8n5GZs