Kultura / Tekoči trak

Kantavtor Breaking Rust, sveže ime na ameriški country sceni, ki ustvarja »glasbo za izobčence«, v najnovejšem hitu Walk my Walk vzneseno prepeva o življenjskih naukih, s katerimi res lahko postreže glede na svoje brazgotine, blato na kavbojkah in oguljeni klobuk. Prepeva o polenih, ki mu jih pod noge mečejo sovražniki na trnovi poti – »poti znoja, prodanih kosov duše in cene, ki sem jo plačal«. Generično popevko naj bi prepeval mož, ki je preživel težke čase, najrazličnejše izgube in razočaranje, a je vsem tegobam navkljub še vedno pokončen in ponosen. Lestvice najbolj poslušanih skladb v ZDA jasno pričajo, da se s sporočilom te pesmi očitno istovetijo velikanske množice poslušalcev, kar je precej nenavadno, saj Breaking Rust ni nikoli ničesar doživel, ne nosi klobuka in nima brazgotin. Tudi to, da pevec v premorih med verzi ne zajame sape, ni naključje.

Gre namreč za fiktivno osebo: Breaking Rust je zgolj ime, s katerim so podpisana glasbena skrpucala, v celoti ustvarjena z umetno inteligenco. Vse prvine – od kompozicije in produkcije prek besedil do pevčevega rahlo raskavega glasu – je ustvaril stroj. Pa tudi avtorjeva pojavnost, bradati mož s kavbojskim klobukom, je digitalna utvara, množica sintetičnih avatarjev in videoponaredkov, ki glasbi posodijo obraz. Ti portreti, tako kot njegova glasba premišljeno sestavljeni iz preverjenih countryjevskih arhetipov in klišejev, so stvaritve slikarskih robotov. A dejstvo, da je vse, kar slišimo in vidimo, zgolj skupek algoritmov, ni oviralo komercialnega preboja lažnega muzikanta: pesem Walk My Walk je pred kratkim priplezala na prvo mesto Billboardove lestvice najbolje digitalno prodajanih country skladb v ZDA, za trenutek pa je krasila tudi vrh Spotifyeve lestvice 50 najbolj viralnih skladb v Ameriki, na kateri zdaj zaseda 11. stopničko.

Breaking Rust še zdaleč ni osamljen primer lažnega glasbenika, ki prodira na lestvice in platforme za pretakanje glasbe preplavlja s sintetičnimi pomijami. Na razne Billboardove žanrsko specifične lestvice se je v zadnjih nekaj mesecih prikradlo vsaj šest tovrstnih »izvajalcev«, med katerimi poleg omenjenega kavboja največ uspeha žanje pevka Xania Monet, ki ustvarja gospelovski R & B z izrazito posvetnimi sporočili. Algoritemska glasbenica je iznajdba Telishe Nikki Jones, samooklicane pesnice, ki, kot je priznala za CBS, ni bila »blagoslovljena z nadarjenostjo za glasbo«, a ima veliko pesniških zamisli in zdaj jih lahko ob pomoči umetne inteligence tudi uglasbi. In to samo z nekaj kliki: program Suno enostavno nahrani z besedilom in ga z nekaj besednimi ukazi (angl. promt, op. p.) usmeri, kakšno skladbo naj ustvari. Mašina nekaj trenutkov melje in že izpljune komad.

Nedavna Deezerjeva raziskava je pokazala, da kar 97 odstotkov poslušalcev ne prepozna razlik med pravo in sintetično glasbo, torej takšno, ustvarjeno z umetno inteligenco.

Ker skladbe kleplje kot po tekočem traku, lahko avtorica stavi na moč kvantitete: na platforme nalaga ekscesne količine komadov in upa, da se bo vsaj eden prijel. Več ko je vsebine, večja je namreč verjetnost, da se bo katera od skladb znašla v algoritemskih priporočilih, na tematskih predvajalnih seznamih ali avtomatiziranih radijskih postajah.

Bili bi skromni, če bi rekli, da se poslovni model Telishe Nikki Jones obnese: Xania Monet ima zgolj na platformi Spotify skoraj poldrugi milijon mesečnih poslušalcev, njen največji hit pa je v dveh mesecih naštel že več kot 17 milijonov pretokov. Zanjo so se zato začele grebsti založbe, kot bi šlo za dražbo, iz nje pa je kot zmagovalka izšla založba Hallwood Media, ki je za to, da je postala pokroviteljica robotske pop zvezdnice, odštela kar 2,6 milijona evrov.

Razlogi za uspeh sintetičnih glasbenikov so večplastni: po eni strani so pozornosti množic deležni ravno zato, ker gre za proizvode umetne inteligence, kar je še vedno novotarija, ki ustvarja medijski pomp, pa naj ta izhaja iz ogorčenja ali fascinacije. Pogosto je hajp napihnjen tudi umetno, z usklajenimi kampanjami velikanskih armad botov (spletnih robotov), ki ustvarijo lažni vtis priljubljenosti neke skladbe in tako algoritme pretočnih platform pretentajo, da sintetičnim skladbam namenijo vidnejše mesto. To je po svoje precej podobno absurdni resničnosti sodobnega izobraževalnega sistema, v katerem nekateri pedagogi uporabljajo sisteme umetne inteligence za pregledovanje in ocenjevanje šolskih izdelkov, ki so prav tako nastali ob pomoči umetne inteligence. Tam, če karikiramo, roboti ocenjujejo robote, na pretočnih platformah pa, če nadalje karikiramo, roboti poslušajo glasbo, ki so jo ustvarili roboti.

Hkrati se zajeten del (človeškega) občinstva sploh ne zaveda, da posluša stvaritve umetne inteligence, saj zvenijo izjemno prepričljivo, pristno in človeško. Kakor so napredni slikarski roboti začeli ustvarjati fotorealistične podobe, ki prelisičijo celo največje poznavalce, in so programi za ustvarjanje sintetičnih videov zabrisali mejo med domišljijo in resničnostjo, so tudi sistemi generativne umetne inteligence za ustvarjanje glasbe, kakršna sta denimo Suno in Udio, tako napredovali, da njihove stvaritve čedalje težje ločimo od glasbe, ki jo ustvarja človek.

To je nedavno suvereno dokazala francoska pretočna platforma Deezer, ko je v sodelovanju z raziskovalnim podjetjem Ipsos opravila raziskavo, med katero je različnim sintetičnim skladbam, ki so bile v celoti ustvarjene z umetno inteligenco, prisluhnilo 9000 ljudi iz osmih držav. Kar 97 odstotkov vprašanih ni prepoznalo razlik med umetno in pravo glasbo, to pa je pri dobri polovici anketirancev (52 odstotkov) povzročilo nelagodje. Kot je pripomnil Alexis Lanternier, izvršni direktor platforme Deezer, raziskava resda »potrjuje, da je ljudem mar, ali je glasbo, ki jo poslušajo, ustvaril človek ali umetna inteligenca«, a hkrati se zaveda, da skrb zbujajoči izsledki raziskave jasno pričajo, kako sintetična glasba ogroža preživetje dejanskih glasbenikov. Ne le da jim hlastno odžira prostor v etru, temveč pri tem tudi zlorablja njihovo intelektualno lastnino, saj umetna inteligenca požira celotne (avtorsko varovane) opuse človeških ustvarjalcev, jih prežveči, prebavi in izpljune. Ta izpljunek sicer ni neposredna kopija neke skladbe, temveč kalejdoskopski kolaž morja drobcev številnih skladb, vsake po malem, zato je v avtorskopravnem smislu precej izmuzljiv.

Kljub temu gre za neke vrste plagiatorstvo, česar se trojica založb velikank, ki imajo monopol nad glasbeno industrijo (Universal, Warner in Sony), dobro zaveda: proti podjetjem Suno in Udio, ki stojita za vodilnimi generatorji sintetične glasbe, je lani vložila več tožb, ki so zbudile precej pozornosti. A njihov namen očitno ni bil preprečitev nadaljnje množične kraje avtorskopravno varovanih skladb, temveč iskanje načinov, kako iz sintetične glasbe izmolsti čim več denarja. Tožba založniškega velikana Warner Music Group proti podjetju Suno se je nedavno končala s sporazumom oziroma poravnavo. Podjetji sta nato sklenili licenčni dogovor, ki dovoljuje, da Suno svoje modele še naprej trenira z glasbo Warnerjevih varovancev, če se bodo ti s tem strinjali, delež Sunovih dobičkov pa bo pristal v njihovem (in Warnerjevem) žepu. Zelo podoben sodni epilog je doživel sodni spor med največjo glasbeno založbo v industriji Universal Music Group in Sunovim glavnim tekmecem, podjetjem Udio.

Skratka, zadeva se premika v popolnoma napačno smer: sintetična imitacija glasbe mainstreamovskih prvokategornikov ne bo več nezakonita kraja intelektualne lastnine, poplava umetnointeligenčne brozge na pretočnih platformah pa bo večja kot kadarkoli doslej. Že zdaj je precej zadušljiva. Prej omenjena raziskava podjetja Deezer, ki je razvilo (in patentiralo) orodje za zaznavo sintetične glasbe, je razkrila, da je na platformo vsak dan naloženih okoli 50 tisoč skladb, ustvarjenih z umetno inteligenco, to pomeni, da kar tretjine nove glasbe, ki se vsak dan pojavi na pretočnih platformah, ni ustvaril človek.

Na trg, ki je že tako preobremenjen s hiperprodukcijo glasbe – lani je bilo v enem dnevu izdane več glasbe kot v vsem letu 1989 skupaj, raziskovalci iz ustanove MIDiA Research pa predvidevajo, da je po vsem svetu dejavnih več kot 76 milijonov glasbenikov – lahko zdaj (še bolj) množično vstopajo tudi posamezniki brez kakršnegakoli znanja ali nadarjenosti. Poplava sintetične glasbe na pretočnih platformah ni zarota glasbene industrije, temveč so zanjo odgovorne horde priložnostnih poslovnežev, ki upajo, da bodo z nekaj lenimi kliki »izumili« naslednjo Xanio Monet. S programom Suno vsak dan nastane približno sedem milijonov skladb.