Knjiga / Roman Rozina: Trafikant

+ + +

Proza z okvirji

Vladimir Nabokov se je, verjetno zaradi posmeha literarnim vedežem vseh vrst in vedi sami, v romanu Bledi ogenj lotil različnih razlag pesmi o kalinu; ker v deželi vladajo različne politične silnice, poskušajo najdeno pesem o ptiču različni ljudje napeti na različna kopita. Podobno se godi romanu Trafikant, ki ga pisatelj spiše po tistem, ko v sumljivih okoliščinah umre ljudski tribun, slaščičar, okoli katerega so se v času represivne vlade zbirali vstajniki in oporečniki. V dogovoru z založbo hote piše tako, da bo povezava s slaščičarjem očitna, vendar ne iztožljiva.

Osrednji del iz fragmentov nanizanega romana Romana Rozine (1960) govori o trafikantu in njegovi nesposobnosti pozabljati; zato mu zveni v glavi in si fizično oži horizont, poskuša zmanjšati dražljaje. Ko mu umre mama, nadaljuje njeno trafikantsko delo, že v času, ko grejo časopisi iz mode in se od knjig pričakujeta ažurnost in polemičnost, ne toliko literarnost. Mimo njegovega kioska, ki ostaja relikt na gradbišču, kjer je kapital pogoltnil nekdanje bloke, se mimobežno pojavljajo kupci in luzerji nasploh, mu pripovedujejo, se pritožujejo, poskušajo sklepati prijateljstva in podobno. Trafikant je s svojo izločenostjo in pasivnostjo očitno idealen poslušalec zgodb in zoženi opazovalec sveta, nekakšna nenevarna in obrobna spaka v socialnem smislu, čudakar. Ko kafkovsko ždi v kiosku, vse bolj neopazen, kot da spremenjen v nekaj skoraj nečloveškega, odvečnega, ga dvignejo z dvigalom pod nebo.

Prej je Rozinovo pisanje stavilo na karakterizacijo, pogosto komično in včasih, pri bolj satirični prozi, recimo v romanu Županski kandidat Gams, ne brez spogledovanja s cankarjansko kritiko trškega razmišljanja, ali pa je poskušalo realistično zajeti spremembe v času nekaj generacij kot v s kresnikom nagrajenem romanu Sto let slepote, Trafikant pa je bolj zvijačen. Avtorjevemu in založnikovemu predgovoru, v glavnem o tem, zakaj (ne) marata predgovorov, in zgodbi o izrinjencu v kiosku sledi obsežna novinarska, malce tudi literarnoteoretska študija mlade raziskovalke Romane Rozin. O tem, kaj je Pisatelj poskušal povedati, pri čemer se opira na pozitivistično biografiko, ki pa vse bolj zapada v tračarjenje. Ob izločenosti in anahronizmu pisave, če gre za papirno verzijo, si Rozina privošči pisanje o literaturi, ki poskuša razčleniti in interpretirati iz pozitivnih dejstev; ker gre za bližnjega sodobnika, zadeve dobivajo trivialne razsežnosti, ki bodo postopno postale neovrgljiva zgodovinska dejstva. Sklep romana je približno tak, da je vsako pisanje o pisanju nujno že fikcija, zaokrožena v zgodbo, nič manj izmišljena ali na silo povezana kot tista, o kateri piše.