Plošča / FKA Twigs: EUSEXUA

+ + +

FKA Twigs, avdiovizualna umetnica, plesalka in performerka, je januarja izdala album EUSEXUA, ki se bo verjetno znašel na marsikaterem seznamu najboljših plošč leta, zdaj pa ga je nadgradila s sestrsko ploščo EUSEXUA Afterglow. Ta ni zgolj deluxe različica predhodnice, kakršne so najpogosteje le sredstvo, s katerim založbe ohranjajo pozornost občinstva, podaljšajo aktualnost prvotne plošče in iz nje izmolzejo še nekaj dodatnega denarja, čeprav so takšne različice navadno sestavljene iz odvečnega gradiva, za katero ni bilo prostora na prvotni plošči. Toda Afterglow je veliko več kot to: je neposredno nadaljevanje, obogateno s kar enajstimi novimi komadi.

Čeprav gre torej za samostojen izdelek, ga lahko zares razumete le, če ste poslušali predhodnico. Tematski okvir ostaja precej podoben: transcendenca dojemanja prostora, časa, telesa in lastnih omejevalnih okovov, ki jo avtorica doseže z obredom rejvanja. Izvirnik je poklon rejverski sceni devetdesetih let – poln je techna, drum’n’bassa in drugih klubskih ritmov – Afterglow pa predstavlja to, kar pride za rejvom: afterparty. Sprva precej evforično klubsko razpoloženje se počasi mehča, doživlja energetske vzpone in padce ter se nazadnje spremeni v tankočutno lebdenje, ki ponazarja duševno in telesno stanje udeležencev zabave po zabavi.

Produkcija je temu primerno še drznejša kot na prejšnjem izdelku, včasih celo preveč drzna. Glas je tako obdelan, da ponekod izgubi čar intimne, široke barvne palete, značilne le zanjo, saj zveni že skoraj robotsko. Glas FKA Twigs je njen adut, ki eksperimentalne aranžmaje poveže in omehča ter iz njih izvablja čustveni odziv, a ta na albumu Afterglow večidel umanjka. Rezka in hladna produkcija ustvarja odtujeno razpoloženje, odmaknjeno od telesnosti njene glasbe, torej lastnosti, ki jo sicer ločuje od preostalih ustvarjalk bolj klasičnega popa in R & B-ja. To najbolje deluje pri komadih, ki so izrazito klubski, in pri tistih, ki – diametralno nasprotno – z razpotegnjenimi distorziranimi aranžmaji pričarajo preprosto, vendar pompozno pop vzdušje.

Čeprav album ni zanemarljiva obogatitev njene diskografije, se vanjo vseeno umešča kot dokaj postranski izdelek, zgolj kot dodatek k zvočno in konceptualno močnemu albumu Eusexua. Zdi se, da se tematika evforičnega rejvanja in zabave razteza kot žvečilni gumi, ki z gnetenjem in žvečenjem postopoma izgublja okus. V poplavi komadov s statičnim razpoloženjem in sporočilom je plošča preprosto preveč enolična, da bi posebej izstopala.