Teden / Odprte dlani

Aleksander Erniša je bil po junijski izvolitvi minuli konec tedna, na prvo adventno nedeljo, še slovesno umeščen na položaj škofa slovenske evangeličanske cerkve. Novi škof je stopil v čevlje svojega predhodnika Leona Novaka, a obenem tudi pokojnega očeta Geze Erniše, prvega evangeličanskega škofa na Slovenskem, ki je pomagal postaviti nekatere pomembne temelje te cerkve in jo je zaznamoval z nekaterimi bolj liberalnimi pogledi. Evangeličanska cerkev pod njegovim vodstvom na primer ni podpisala skupne izjave verskih skupnosti v času referenduma o družinskem zakoniku, da bi morali volivci zakon zavrniti. Bo novi škof hodil po očetovih stopinjah?

Erniša, ki bo poleg vseh slovenskih evangeličanov vodil tudi cerkveno občino v Ljubljani, je že ob umestitvi na položaj v Puconcih povedal, da si ne želi cerkve zaprtih vrat, »temveč odprtih dlani«. Cerkev bi morala po njegovem stati ob strani sleherniku – ne glede na versko pripadnost, barvo polti, spolno usmerjenost ali druge osebne okoliščine. »Cerkev sem dobil v roke v dobrem stanju, za kar se lahko zahvalim predhodnikom,« je povedal. »Čeprav se moramo zavedati svoje dediščine, pa ne moremo ostati v preteklosti, pač pa moramo živeti sedanjost in svoj pogled usmerjati proti prihodnosti. Ter o tem znotraj cerkve voditi neki dialog.«

Evangeličanska cerkev je že zdaj v marsičem drugačna od v Sloveniji prevladujoče katoliške. Že pred časom je v duhovništvo pripustila tudi duhovnice in ne pozna celibata. Drugod v tujini je evangeličanska cerkev storila še druge pomembne korake naprej – denimo s tem, da je dopustila blagoslavljanje istospolnih parov. Takšne so nekatere cerkve v Nemčiji in Franciji, na Švedskem in Norveškem pa se istospolni pari v cerkvi lahko celo poročijo. Katoliška cerkev je blagoslov istospolnih parov recimo dopustila šele pred kratkim, leta 2023 pod papežem Frančiškom. A dopusten je samo pod pogojem, da v ničemer ne spominja na poročni obred in cerkev ne daje resnega vtisa, da takšno razmerje odobrava. Se pravi, katoliška cerkev blagoslov dopušča, vendar zgolj, če poteka tako rekoč v tajnosti.

Erniša je nekaj časa preživel v župniji v Trstu, v tamkajšnji evangeličansko-luteranski cerkvi pa enkrat že blagoslovil lezbični par. »To sem lahko storil, ker je tamkajšnja sinoda v preteklosti sprejela stališče, da je to mogoče. Podobne razprave na to temo bi si želel tudi znotraj slovenske duhovščine in na koncu sinode.« Kakšen bi bil lahko plod takšne razprave, ne želi predvidevati. »Lahko pa si, glede na to, da sem opravil blagoslov v Trstu, predstavljate, kakšno je moje zasebno stališče glede tega vprašanja.«

Bolj liberalen pogled ima Erniša tudi na vprašanje splava. »Pri tako občutljivih družbenih vprašanjih je treba biti previden, po drugi strani pa ne moremo iti v absolutne prepovedi. Obravnavati moramo vsak primer posebej,« pravi. »Zagotovo so lahko izjeme v primerih, ko je ogroženo zdravje ženske. Ali pa, če je do spočetja prišlo s spolnim nasiljem. Ženska v takšnih primerih mora imeti pravico do odločitve. Cerkev bi morala biti v takšnih primerih institucija, ki stoji človeku v stiski ob strani.« In ne institucija, ki odreja zgolj prepovedi.