Intervju / »Tudi v Sloveniji smo zreli za obvezno božičnico«

Klemen Boštjančič, finančni minister in podpredsednik Gibanja Svoboda, bo končal prvi mandat, interpelacija SDS zoper njega, ena od štirinajstih proti ministrom te vlade, pred letom dni ni uspela. Je diplomirani ekonomist, liberalec in menedžer, letnik 1972, specializiran za prestrukturiranje družb. Premier Robert Golob mu je zaupal upravljanje javnih financ v trenutku, ko so zaradi kriz na tem položaju vsi pričakovali makroekonomista.

Slovenija je med petimi državami Evropske unije od sedemnajstih pregledanih, ki jim je evropska komisija pred dnevi izdala opozorilo zaradi proračuna za leto 2026. Ali z načrtovano javno porabo »hodimo po robu«, kot je pred dnevi komentiral ekonomist Mojmir Mrak? 

Fiskalna politika, torej upravljanje javnih financ, ni neka preprosta matematična operacija, ampak je v bistvu kombinacija odgovornosti in strateškega odločanja, v kaj naj gre javni denar. Evropa kot celota in posamezne države smo trenutno v položaju, ki je daleč od običajnega in optimalnega, obrestne mere zadolževanja so precej višje kot pred pandemijo, vojne v bližini in geopolitične napetosti pritiskajo na javne finance, enako zeleni in digitalni prehod, ki ju je nujno nadaljevati. To so velika dodatna bremena za javne finance evropskih držav, ki jih evropska komisija po finančni krizi pred desetletjem zelo podrobno spremlja.

Ključni sta seveda dve referenci: da primanjkljaj ne presega treh odstotkov BDP in dolg ne 60 odstotkov BDP. Države članice smo zavezane, da bomo svojo fiskalno politiko prilagodile tako, da bomo dosegale te vrednosti.

Pred dnevi je komisija torej objavila ocene predlogov proračunov za leto 2026 za 17 držav, in Slovenija je s Hrvaško in Litvo med tremi državami, kjer je ugotovila nekatera tveganja, pri Malti in Nizozemski pa je ugotovila še nekoliko resnejša tveganja za fiskalno skladnost in strukturna neravnovesja. Če povem bolj konkretno: za Slovenijo so izračunali, da v letu 2026 za 0,2 odstotka BDP odstopamo od tistega, kar smo napovedali, da pa smo še vedno v mejah dovoljenih odstopanj, ki so višja tudi zaradi aktivacije tako imenovane odstopne klavzule za povečanje obrambnih izdatkov. To klavzulo je aktiviralo 16 od 17 držav, edina izjema je Francija, tako da tukaj ne odstopamo.

Torej nikakor ne bi rekel, da hodimo po robu.

V Odmevih na javni RTV so se ob objavi komisije celo spraševali, ali smo blizu letu 2013, ko smo dobili zloglasni varčevalni zakon ZUJF in ko je bilo v Sloveniji okrog 120.000 brezposelnih ... 

Stanje danes je popolnoma neprimerljivo z razmerami pred dvanajstimi leti. Tako da se ljudem ni treba nič bati, nismo niti približno blizu takratnemu stanju. Nikakor pa ne želim zmanjševati pomena tega zadnjega opozorila evropske komisije, na ministrstvu za finance zelo natančno gledamo analize komisije, enako opozorila fiskalnega sveta. Trdim pa, da že vsa štiri leta od nastopa, 2022, 2023, 2024 in letos, vodimo odgovorno fiskalno politiko. Ne nazadnje nam to priznavajo vse mednarodne institucije, domače ocene pa so praviloma, in na žalost, politično pogojene in pogosto neobjektivne.

To, ali hodimo po robu ali ne, lahko podkrepim s številkami. V štirih letih mandata te vlade, če upoštevam realizacije za leta 2022, 2023 in 2024 in napovedi za letos, je bil v Sloveniji povprečen primanjkljaj sektorja država 2,2 odstotka BDP, v povprečju 27 članic EU pa je bil 3,2 odstotka in v povprečju 20 držav z evrom 3,3 odstotka. Torej smo bili precej pod povprečji.

Devet držav EU, Slovenije ni med njimi, je trenutno tudi že v tako imenovanem postopku presežnega primanjkljaja, kar pomeni, da morajo pod nadzorom Bruslja do določenega roka že izvajati ukrepe za približevanje svojih presežnih vrednosti primanjkljaja in dolga svojim referenčnim vrednostim.

Interesi nobene interesne ali lobistične skupine ali interesi najbogatejših niso interesi vseh.

Komisija sproži postopek tako imenovanega presežnega primanjkljaja zoper državo, ko država dejansko krši pravila, na podlagi podatkov o realizaciji, ne na podlagi napovedi. 

Drži, zato so opozorila glede načrtov in napovedi pomembna. V postopku je recimo Romunija, ki je imela lani najvišji primanjkljaj v EU, več kot devet odstotkov BDP, in tudi sosednja Avstrija, ki jo mnogi pri nas pavšalno navajajo tudi kot zgled fiskalne discipline, a je imela lani primanjkljaj 4,7 odstotka BDP, naš je bil 0,9 odstotka.

Tudi dolg upravljamo gospodarno. Leta 2020, pod vlado Janeza Janše, je dolg zrasel s 66 na 80,2 odstotka BDP, konec lanskega leta je bil 66,6 odstotka, letos bo znašal 66 odstotkov.

V zadnjih 12 mesecih so tudi vse pomembnejše svetovne bonitetne agencije Sloveniji izboljšale oceno, nazadnje agencija Fitch oktobra z A na A+, na raven, kjer so Francija, Belgija, Estonija in Malta. Že junija nas je agencija Standard & Poor’s uvrstila k Irski, Belgiji in Združenemu kraljestvu. Ponosen sem tudi na izvedene reforme, ki jih doma najbolj podcenjujejo tisti, ki so jih imeli priložnost izvesti, pa jih niso, in ki so tudi prispevale, da smo konec novembra dobili 440 milijonov evrov denarja iz načrta za okrevanje in odpornost. S tem smo postali šesta država, ki je počrpala največ sredstev, a ta obrat zdaj ne zanima nikogar.

Pri proračunu za leto 2026, ki predvideva 15,6 milijarde evrov prihodkov in kar 17,7 milijarde evrov odhodkov, številni svarijo, da temelji na previsoki, 2,1-odstotni gospodarski rasti v letu 2026. Kako tvegana je ta predpostavka? Letos bo rast manj kot enoodstotna. 

Napovedi za leti 2026 in 2027 sta za Slovenijo razmeroma ugodni, mednarodne institucije nam napovedujejo rast več kot dva odstotka, za leto 2026 sta zadnji oceni novembra dali evropska komisija in Mednarodni denarni sklad, 2,4 in 2,2 odstotka, ta teden OECD 2,3-odstotno. Po napovedih komisije naj bi bila v povprečju držav EU prihodnje leto rast nižja, 1,4-odstotna.

Ključnega pomena za Slovenijo je seveda mednarodno okolje, saj je naše gospodarstvo izrazito izvozno. V EU naj bi se prihodnje leto nekatere stvari stabilizirale, na primer inflacija, letos smo imeli Trumpov carinski šok, relativno ugodna naj bi ostala zaposlenost, realizirane morajo biti investicije iz mehanizma za okrevanje in odpornost.

Ravno investicije so drug pomemben dejavnik pričakovane rasti, prihodnje leto bodo te znašale 2,3 milijarde evrov. Mimogrede, Slovenija je zadnja štiri leta ves čas med petimi državami v EU, ki največ državnih sredstev vlagajo v javne investicije, okrog pet odstotkov BDP na leto. Skratka, vse analize, tudi analize ministrstva, kažejo, da je prihodnje leto realna dveodstotna gospodarska rast.

Vznemirja božičnica. Ker je v predlogu proračuna 2026, ki ste ga poslali v Bruselj, niste napovedali, je seveda logičen sklep, da ste se zanjo odločili hitro, da je šlo »za padalsko akcijo premiera«, kot je dejal ekonomist Mrak. 

Ne drži trditev, da je evropska komisija prav zaradi zimskega regresa, katerega učinke seveda je upoštevala v oceni proračunskih napovedi za leto 2026, postala pozorna na Slovenijo in nam izrekla opozorilo. Komisija preverja vse postavke, kumulativno, pričakovano rast.

Dejstvo je, da nova fiskalna pravila, ki so začela veljati pred letom in pol, aprila 2024, dajejo razmeroma proste roke posamezni državi, za kaj bo namenjala odhodke. Pravila torej dopuščajo, da države sledijo svojim prioritetam. In prioritete vlade, katere del sem, so jasne od začetka: javno zdravstvo, kjer se povečuje proračun zdravstvenega resorja oziroma posredno zdravstvenega zavoda ZZZS s 5,8 milijarde letos na 6,3 milijarde v letu 2026, javno šolstvo, znanost, stanovanjska politika. Zato se mi zdi logičen korak tudi uvedba obveznega zimskega regresa ali 14. plače, če je regres 13. plača. Verjamem, da bi kakšna druga vlada zagovarjala druge prioritete, mi pa zagovarjamo te, za katere verjamemo, da so zdaj najbolj potrebne, da so tudi finančno povsem mogoče in da bodo, ne nazadnje, zaradi njih imeli vsi več – ne samo tisti, ki že imajo največ.

Ker smo v predvolilnem letu, to mnogi vidijo kot bonbonček. 

Verjamem. Vendar to ni bonbonček, torej neko enkratno izplačilo, ampak nova uzakonjena pravica za vse. Obvezno 14. plačo, ki bo pri nas oproščena davkov in prispevkov, pozna precej držav, tudi tistih, s katerimi se radi primerjamo, recimo Avstrija, Italija, Španija. In absolutno mislim – zlasti kot nekdo, ki je prišel v politiko iz gospodarstva –, da smo kot družba zreli, da jo uvedemo tudi v Sloveniji.

Tisti, ki doma ne spustijo priložnosti za kritiko »enormne obdavčitve dela v Sloveniji«, so seveda zdaj tiho, ker je obvezni zimski regres v višini polovice minimalne plače oproščen vseh prispevkov in davkov. No, kritike zdaj zgolj usmerjajo drugam, na primer, da smo vse naredili prehitro, da ni bilo dovolj dialoga, o čemer imam, mimogrede, tudi svoje mnenje.

Premier Golob je za Večer dejal, da je lani božičnico prejelo le 42 odstotkov vseh zaposlenih v gospodarstvu, v podjetjih z izgubo pa je delalo le devet odstotkov vseh zaposlenih. Torej veliko delodajalcev z dobički teh ni delilo.

Za poslovno uspešnost je bilo lani nagrajenih slabih 42 odstotkov vseh zaposlenih. Ob dejstvu, da javni uslužbenci doslej niso bili deležni te vrste nagrade, je odstotek za gospodarstvo še višji, in sicer okoli 54 odstotkov. Ta plačila so bila oproščena davka, ne pa tudi socialnih prispevkov.

Podjetja, ki so božičnico že redno izplačevala kot nagrado za poslovno uspešnost, bodo zdaj deležna še večje ugodnosti; za znesek zimskega regresa 639 evrov, ki naj bi predvidoma nadomestil njihovo dosedanjo božičnico, bodo razbremenjena še prispevkov za socialno varnost.

Na drugi strani pa smo z uzakonitvijo te »obvezne 14. plače« seveda načrtno zajeli tudi tiste v gospodarstvu, ki zaposlujejo preostalih skoraj slabih 45 odstotkov ljudi – teh, ki doslej božičnice niso dobivali. Ne želim se opredeljevati do politik posameznih gospodarskih družb, ampak med temi je zelo veliko družb, ki bi glede na svoje poslovne rezultate božičnico brez težav izplačevale.

Tistim podjetjem, ki se soočajo z likvidnostnimi težavami, zakon letos omogoča, da izplačila obveznih božičnic zamaknejo v prvo četrtletje 2026, saj smo obveznost uzakonili v drugi polovici leta in je niso mogla načrtovati. Za leto 2026 pa morajo seveda vsa podjetja ta strošek načrtovati, zamikov ne bo več.

Bo zaradi uzakonitve zimskega regresa potreben rebalans letošnjega proračuna? 

Ocenjujemo, da ne. Potrebe bomo pokrili s prerazporeditvami iz postavk z nerealizirano porabo. To ni neko neobičajno stanje konec leta. Kumulativen učinek na proračun bo okoli 200 milijonov evrov, od tega bo šlo okrog 120 milijonov evrov za izplačila zimskega regresa v javnem sektorju, približno 75 milijonov evrov pa bodo nižji prihodki zaradi oprostitve prispevkov.

Ko se lotiš obdavčitve nepremičnin, bo del ljudi, tistih najvplivnejših, to bolelo. Vesel sem, da smo se jih mi lotili, nismo dokončali, nujno je nadaljevati.

Gospodarstvo bi to vlado, če poetično posplošim, utopilo v žlici vode. Simptomatičen se zdi Dari Južna, ki je letos postal najbogatejši Slovenec, v vašem mandatu 2022–2025 se mu je premoženje podvojilo z 227 na 511 milijonov evrov, njegova podjetja so lani beležila rekorde, a je ob razglasitvi izjavil, da ste »naredili škodo vsem državljanom, podjetjem, podjetnikom«. Z vami so strašansko nezadovoljni ti, ki jim gre pod vami najbolje. 

Gospodarska interesna združenja izrazito in stalno zagovarjajo zgolj lastne interese, za njih lobirajo in tega ne skrivajo. Razumem in celo kot legitimne vidim želje po še višjem in višjem dobičku, in ideje, da bi morali biti ravno dobički teh najpremožnejših, posameznikov in gospodarskih družb, čim manj obdavčeni.

Vendar interesi nobene interesne ali lobistične skupine ali interesi najbogatejših pač niso interesi vseh. To, da skušajo generalizirati svoje želje in jih prikazati kot interes celotne družbe, je narobe, kompromisi so nujni.

Ta vlada in koalicija sta po mojem jasno povedali, za kaj si prizadevamo, kaj so naše prioritete. Hkrati nikakor ne zagovarjam – lahko kdo drug v koaliciji, sam zagotovo ne – uravnilovke, ampak vendarle je po mojem prav, da tisti, ki največ zaslužijo, tudi več prispevajo. Temu se reče solidarna družba in to zagovarjam. Seveda pa tudi ob konfliktih znotraj koalicije opozarjam, da mora to, »naj vsak prispeva po svojih zmožnostih«, dejansko pomeniti »prispevati po svojih zmožnostih« in nikakor nič ne prispevati.

Ta ponedeljek je dokončno zaživela dolgotrajna oskrba, torej tretji temeljni steber socialne varnosti poleg pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja. Tudi tukaj so gospodarska združenja izrekla ogromno kritik. 

Glede prispevkov za dolgotrajno oskrbo, ki se zbirajo od 1. julija letos, se je v javnosti pojavljala vrsta zavajanj – verjamem, da načrtno, zato ponavljam, da zbrana sredstva ne morejo biti porabljena za popolnoma nič drugega kot za dolgotrajno oskrbo. Nekateri so javno špekulirali, da se bo z njimi krila božičnica v javnem sektorju ali kupovalo orožje, kar je popolna bedarija.

Koliko pa je zdaj zbranega denarja in ali se bodo tekoči izdatki za dolgotrajno oskrbo pokrivali s prilivi iz prispevkov? 

Ko smo se spomladi pogajali s socialnimi partnerji glede višine prispevka, so gospodarska združenja želela prikazati, da se bo zbralo več, kot se bo dejansko porabilo. Izračuni ministrstva za finance so že takrat kazali, in tega nismo skrivali, da bodo prilivi na začetku, zaradi postopnega zagona sistema, res višji od odhodkov, a da se bodo že v naslednjih mesecih porabili v celoti in da bi se lahko že drugo ali najkasneje tretje leto izvajanja pojavil izziv, ali ti prispevki zadoščajo za kritje vseh storitev, ki jih zakon omogoča.

Tega dela delodajalske organizacije niso slišale, vrteli smo se le okoli začetnih presežkov in na enem od sestankov so predlagale »varovalko«, ki bi zagotavljala, da bi bili prispevki le tolikšni, da bi krili dejanske izdatke za storitve. Strinjal sem se, a s pripombo, naj gre varovalka v obe smeri, torej da se bo prispevek avtomatsko dvignil z enega odstotka, ko bodo zrasli izdatki za dolgotrajno oskrbo. Ob tem predlogu je interes delodajalcev za varovalko takoj uplahnil.

Tridesetega novembra je bilo s prispevki zbranih 161 milijonov, do konca leta pa bo zbranih 255 milijonov evrov. Po trenutni ureditvi bi se potencialni primanjkljaj izplačil za dolgotrajno oskrbo kril iz proračuna – enako, kot gre zdaj iz proračuna v pokojninsko blagajno dobro milijardo in pol evrov na leto, kolikor zmanjka zbranih prispevkov za izplačilo pokojnin, in kot gre na drugi strani na leto skoraj pol milijarde evrov doplačil iz proračuna v zdravstveno blagajno. Kot finančni minister, ki po naravi zavira proračunsko porabo, tukaj absolutno stojim za temi transferji za zagotavljanje socialne varnosti.

A Bruselj ste vendar zaprosili za višji primanjkljaj v letu 2026 na račun zvišanja obrambnih izdatkov. Koliko bomo dali in za kaj? 

Kot članica Nata imamo zaveze in moramo priti na tista dva famozna odstotka BDP, potem pa na tri odstotke. V naslednjem letu je predvidenih za neposredne obrambne izdatke 1,71 odstotka BDP, letos pa bo porabljenih 1,54 odstotka. Zaradi tega dviga obrambnih izdatkov se preostali izdatki v letih 2026 in 2027 ne bodo znižali, kar smo zagotovili z uveljavljanjem omenjene klavzule.

Bi pa rad opozoril na dve pomembni dejstvi. Prvič, da si zelo prizadevamo, govorim o premieru in ministrih, ki smo vključeni v pogajanja prek svojih resorjev, da bi se ta definicija obrambnih izdatkov seveda čim bolj razširila. Trenutno še vedno ni povsem jasno in končno, kaj vse se bo štelo v tako imenovane varnostne izdatke na ravni EU oziroma Nata.

Znotraj vlade posamezne resorje usmerjamo, da med svojimi projekti najdejo čim več takih, ki bi jim lahko dali oznako obrambnih, varnostnih izdatkov, torej oznako te tako imenovane dvojne rabe. Tak tipičen primer je predvidena investicija v vojaško bolnišnico dr. Petra Držaja, ki pa bi izvajala dela civilne bolnišnice v času, ko ni konflikta. Pri iskanju teh projektov dvojne rabe sta poleg zdravstvenega na primer uspešna še resorja infrastrukture in visokega šolstva.

Naivno je trditi, da bomo v Sloveniji apetite Nata oziroma zlasti ameriškega predsednika Trumpa kot glavnega prodajalca orožja zadovoljili z bolnicami in z dvojno rabo. Junija smo tudi mi soglašali, da se nameni pet odstotkov BDP za obrambo do leta 2035. 

Teh pet odstotkov v tem trenutku v Haaški deklaraciji ni pravno zavezujoča zaveza ali konkretizirana. Mi smo se kot članica Nata jasno zavezali, katere cilje glede opremljenosti bomo izpolnili. Po informacijah kolegov z ministrstva za obrambo gre za polno opremljenost dveh bataljonskih bojnih skupin do leta 2030 in to je naš cilj. Hkrati je Slovenija za Nato pomembna predvsem kot tranzitna država.

Opozoriti želim še na eno dejstvo, na kar tudi opozarjam kolege v Bruslju. Sledenje tem numeričnim ciljem glede obrambnih izdatkov – torej, koliko odstotkov BDP naj bi porabile države za obrambo – namesto sledenje vsebinskim ciljem je popoln absurd! Zakaj? Povpraševanje po orožju je močno naraslo, zato so cene orožja zelo zrasle, kar pomeni, da bomo vse države zelo hitro dosegle oborožitvene cilje v odstotkih BDP preprosto zaradi višjih cen. To je zame eden največjih absurdov.

Napovedi za leti 2026 in 2027 sta za Slovenijo razmeroma ugodni, mednarodne institucije nam napovedujejo rast nad dvema odstotkoma.

Kako vas militarizacija EU skrbi kot državljana, starša?

Sam si izrazito ne želim, da bi bili militarizirana družba, da bi militarizacija postala razvojna smer. Usmeritev Evrope v večjo porabo za obrambo je posledica bistveno slabših ocen varnosti in spoznanja ob novi ameriški politiki, da mora Evropa bolj računati sama nase.

Gre sicer še za eno zelo pomembno področje, kjer se vidijo pomembne razlike med državami EU: odnos držav, ki mejijo na Ukrajino ali so blizu Rusije, to je baltskih držav in Poljske, je bistveno drugačen kot odnos drugih.

Poljska je sama sprejela strateško odločitev, za obrambo daje že več kot pet odstotkov BDP, in iz te neke geostrateške prisile so si Poljaki naredili gospodarsko priložnost, kar je treba, čeprav se sliši čudno, pohvaliti. Poljska ne postaja samo ena najmočnejših vojaških sil v Evropi, tudi njena vojaška industrija postaja vse pomembnejša, v strukturi poljskega gospodarstva in globalno.

Zdi se mi izjemno pomembno, tudi upoštevajoč podatke o prihodkih orožarjev, da bi evropske države čim več denarja, namenjenega obrambi, puščale v Evropi. V tem kontekstu si v Sloveniji želimo pospešiti industrijo, tudi prek novega državnega obrambnega podjetja Dovos, ki ni »gola« vojaška. Ker ko se bo – upam, da čim prej – končala vojna v Ukrajini, se bodo vsaj kratkoročno izboljšale varnostne razmere. Bolj kot vlaganja v proizvodnjo granat se zato zdi smiselno pospeševati vlaganja v visokotehnološke rešitve, na primer v vojaško pomembne drone, ki se zagotovo dajo uporabljati v civilne namene, na tisoče do človeštva bolj prijaznih načinov.

V času te vlade je srednja cena rabljenih stanovanj v Ljubljani zrasla s skoraj 4000 na skoraj 5000 evrov za kvadratni meter. Denar gospodinjstev na bankah se je sočasno povečal s 25 na 28,5 milijarde evrov. Dokler bo toliko denarja v bankah, bodo stanovanja za naložbe kupovali ljudje z denarjem, ne pa mladi s stanovanjskim problemom.

Prvič, dejansko mislim, da je stanovanjsko vprašanje z vidika ustvarjanja možnosti za rast te družbe najpomembnejše vprašanje. Gre pa za zelo kompleksno stvar, nerešljivo z enim ukrepom in v enem mandatu. Dejstvo je, da je stanovanj premalo, da so spremembe potrebne predvsem v prostorski politiki, in glede tega se veselim napovedi svojih kolegov v vladi, ki pravijo, da se resno ukvarjajo z reformo prostorske politike in da bi naslednji mandat pravzaprav začeli s paketom zakonodajnih sprememb, katerih ključen rezultat bo hitrejša pot do zazidljivih zemljišč in gradbenih dovoljenj.

Druga zelo problematična stvar je ta, da se na območjih, ki so najdražja in kjer so cene najbolj zrasle, to so predvsem Ljubljana, del Gorenjske in Primorske, po ocenah polovica ali celo več kot polovica novih nepremičnin kupuje kot naložba, ne za reševanje stanovanjskih problemov. To je lahko razumeti, saj cene dejansko rastejo, obdavčitev drugega, tretjega ali pa desetega stanovanja pa je razmeroma nizka. Gre torej za idealno naložbeno priložnost. Posledice nosijo tisti, ki nimajo stanovanj in ne morejo konkurirati tistim z denarjem. To stanje je seveda treba nujno presekati, potreben pa je cel paket ukrepov, ustrezna obdavčitev nepremičnin je eden, nikakor pa edini ukrep.

Je pa tudi res, tega tudi nikoli nisem skrival, da verjamem, da bi ta vlada v nekaterih stvareh vendarle lahko bila tudi manj – bom rekel kar neposredno, v navednicah – »levičarska«.

Ampak nepremičninskega davka niste uvedli. Se res ne da?

Da sistem NUSZ, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, kjer po občinah zdaj vlada kaos, ni primerno urejen, je ustavno sodišče reklo že pred več kot dvema desetletjema (1999), ni pa ga razveljavilo, ker je to tako pomemben občinski vir. Da je to izjemno težko urediti, dokazujejo redki poskusi uvedbe davka v preteklosti – tudi naš, in predvsem ignoranca problema večine prejšnjih vlad, ki so zdaj glasne v opoziciji. Tu ni velike skrivnosti. V bistvu gre za podobno zgodbo kot pri drugih poskusih ureditve, na primer zdaj pri kriptodavku. Ko se pojavi predlog, postanejo zelo glasni in dobijo veliko prostora v medijih najbolj kritični – mediji imajo radi kritiko in konflikte, kar je logično. In potem se seveda v vsaki taki zgodbi naredi tudi spin, da se ne govori več o dejanskem problemu, o stanovanjski problematiki mladih, o teh, ki verižno kupujejo stanovanja, dve, tri, deset, temveč pridejo v javnost parcialni primeri, kako je kdo podedoval nekaj od staršev na podeželju in mu zdaj želimo to še obdavčiti. Za vse te primere so smiselne rešitve, nikoli ni bilo mišljeno, da bi z davkom kaznovali ali vsepovprek enako obremenili ljudi, ki imajo zidanico ob vinogradu na Dolenjskem ali pa tri novogradnje v središču Ljubljane. Ne. Ampak seveda, tisti, ki imajo največji interes – torej tisti, ki imajo največ nepremičnin, najbogatejši, seveda znajo zelo spretno v javnosti plasirati neki drug fokus, strašiti, in ta strah seveda na koncu ubije poskus politike, da se sistemsko stvari uredijo. Ko se lotiš obdavčitve nepremičnin, bo del ljudi – tistih najvplivnejših – to bolelo. Vesel sem, da smo se jih mi lotili, nismo dokončali, nujno je nadaljevati, ker pa gre za občutljivo temo, bo potrebna širša javna razprava.

Kaj pa menite o dodelitvi novega mandata na čelu Slovenskega državnega holdinga Žigi Debeljaku – in to kar 11 mesecev pred iztekom obstoječega mandata? Se vam zdi postopek ustrezen? 

Mislim, da njegov mandat poteče 1. septembra, tako da je nekaj manj kot 11 mesecev. Dejstvo je, da zakon omogoča ponovno elekcijo 12 mesecev pred iztekom mandata.

Za začetek moram poudariti, da sam o tem nisem bil obveščen, če bi se pojavila kakšna namigovanja, da se je politika v to vpletala ali kaj podobnega. Bi pa opozoril, da so postopki imenovanja predsednika uprave družbe, kot je SDH, lahko zelo dolgotrajni. Tudi v mandatu te vlade je bilo kar nekaj dolgotrajnih postopkov, zaradi katerih so bili nekateri sedeži nekaj časa prazni. Pri taki organizaciji, kot je SDH, se to ne sme zgoditi. Naj odgovorim s podvprašanjem: kakšen bi bil pa vtis, če bi se to zgodilo marca? Mislim, da bi bil odziv v javnosti verjetno še bolj negativen, če bi se to na primer zgodilo spomladi prihodnje leto – češ, kako pa se to dogaja v času volitev. Predvsem bi opozoril, da se že vsaj 20 let v tej državi trudimo ločiti upravljanje gospodarskih družb od politike. Mislim, da nam gre v resnici vedno bolje, da je dejansko korporativno upravljanje tudi državnih družb danes bistveno boljše, kot je bilo pred petimi ali desetimi leti, in to je predvsem povezano s profesionalizmom uprave SDH.

Nobena vlada v zadnjih 30 letih, razen vlad dr. Drnovška, ni ponovila mandata. 

Sam si se veda želim, da bi mandat ponovili, predvsem zato, ker je treba stvari, ki smo jih začeli, končati. To z vso odgovornostjo rečem in verjamem, da nam težko kdorkoli očita, da nismo začeli stvari, ki se jih drugi niso lotili. Pred kratkim sem slišal od enega pomembnejših opozicijskih politikov, da ne razume te vlade, kako lahko pripravlja reforme v zadnjem letu mandata. Sam sem pa prav na to ponosen. Je pa tudi res, tega tudi nikoli nisem skrival, da verjamem, da bi ta vlada v nekaterih stvareh vendarle lahko bila tudi manj – bom rekel kar neposredno, v navednicah – »levičarska«.

»Levičarska«?

Ves čas zagovarjam učinkovitost, da sredstva, ki jih kam vložiš, prinašajo dolgoročen rezultat, dolgoročno izboljšanje. Zato verjamem, da imamo tudi na področju sociale nekaj rezerv. S tem mislim predvsem, kar sem že povedal, da naj vsak res prispeva po svojih močeh, ne pa, da nekateri ne prispevajo nič.