V središču / Pot v Jajce

»To je pa šok,« je dahnil Jani Novak. In ponovil: » To je pa res šok!« Če Jani reče, da je nekaj šokantno, potem je verjetno res, navsezadnje, vajen je vsega hudega, burnega, strašnega – šokantnega. Ustanovil je Laibach. Leta 1980. Takoj po Titovi smrti. Tito odide, pride Laibach.

In bilo je tako, kot bi nenadoma in nepričakovano stopila v Jugoslavijo leta 1980. V Jajcu (Osrednjebosanski kanton, BiH), pred dvorano, v kateri je 29. novembra 1943 drugič zasedal Avnoj (Protifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije), se razglasil za zakonodajno telo, brcnil kralja Petra in bolj ko ne ustanovil novo Jugoslavijo, so se namreč zgrinjale tisočglave množice, opremljene z jugoslovanskimi zastavami. In oblečene v jugoslovanske zastave. Med njimi je s sijočim pogledom žarel fantič s titovko, partizanček, ki so ga klicali Boško Buha (guglajte). Nekateri so mahali s Programom zveze komunistov Jugoslavije, drugi z Manifestom komunistične partije. Z ene strani je donel štikel Bandiera rossa (via Pankrti), z druge štikel Ivo Lola (via Korni grupa).

Drug drugemu so čestitali za dan republike, ki ga je nekoč praznovala Jugoslavija. Z Janijem sva se spogledala. »Fak – danes je 29. november, dan republike.«

Jajce je tisti dan izgledalo kot Medžugorje, le da se tu ni prikazovala Marija, temveč Jugoslavija. Čudež. »Od povsod so prišli,« mi je rekel neki domačin, ki ni skrival, da tu lahko še vedno kupiš Jugoslavijo in da se ti tu za svoj antifašizem ni treba opravičevati. »Dokler se ne tepejo in pobijajo zaradi simbolov, je vse v redu.«

Jajce je tisti dan izgledalo kot Medžugorje, le da se tu ni prikazovala Marija, temveč Jugoslavija. Čudež.

Štanti pa so pokali po šivih – Titovi posterji, Titove fotografije vseh formatov, tepihi s Titom, skodelice s Titom, stenske ure s Titom, knjige o Titu (tudi Tito in tovariši), Titova zbrana dela. Brezmejne količine Tita. A kjer je Tito, so Slovenci. Zato niti ne preseneča, da je v Jajce pripotovalo tudi več kot deset avtobusov Slovencev. »Tisto tam, tista dvorana je zelo pomembna za Slovenijo, posebej za nas Primorce,« mi je rekel eden izmed teh – z Jajcem in Avnojem totalno in absolutno identificiranih – Slovencev. »Če ne bi bilo te dvorane in Avnoja, me danes ne bi bilo ali pa bi govoril italijansko.« Slovenske delegacije – Antifašisti republike Slovenije, Zveza združenj borcev Slovenije, Kulturno zgodovinsko društvo Franc Rozman - Stane ipd. – so ob spomenik »borcem in osvoboditeljem Jajca« polagale vence. In to smrtno resno. Totalno slavnostno. Brez rezerve. Brez distance. Brez mežikanja. Laibachovsko.

Nekoč, v osemdesetih, so poudarjali, da je trik Laibacha prav v totalni in absolutni nadidentifikaciji z ideologijo (režimom, oblastjo, partijo), toda Laibach bi v fanatični nadidentifikaciji z ideologijo težko tekmoval s temi slavilci Avnoja, ki Avnoj, Jugoslavijo in Tita slavijo brez kakršnekoli dvoumnosti. No, največji dosežek Laibacha je bil, da je na novo izumil dvoumnost. In ironijo. In komedijo. Koncerti Laibacha, ki jim je prikimaval tako Tatijev Playtime (»Najboljši film vseh časov«) kot Allenov Zelig (»Najboljši film o nadidentifikaciji«), so bili prvi slovenski stand-upi.

A Titovemu brendu so odločilni, prelomni spin dali prav Slovenci. Ne pozabite: zasedanja Avnoja so se leta 1943 udeležili številni Slovenci, tudi pesnik Edvard Kocbek, ki je v svojem govoru poudaril »univerzalno humanistični značaj« narodnoosvobodilnega boja (prav tako ni pozabil opozoriti, da »mi v tej zgodovinski noči z napori svojega političnega uma polagamo temelje nove državne skupnosti Južnih Slovanov«), in predvsem kakopak literarni kritik Josip Vidmar, ki je famozno oznanil: »V imenu slovenske delegacije zahtevam, da predsedstvo AVNOJ predlaga odlok o podelitvi naziva maršala Jugoslavije vrhovnemu komandantu NOV in POJ tovarišu Titu.«

Ja, Slovenci so Tita brendirali. Znamčili. Ja, povečali so prepoznavnost njegove blagovne znamke, ki je utrdila lojalnost potrošnikov. Čudno, ampak nihčese ni spomnil, da bi v Bruslju – v evropskem parlamentu – terjal, da Tito obvelja za slovenski brend. In v Jajcu je te dni – kao neodvisno od praznovanja dneva republike – potekal 1. AVNOJ Fest (fotografske in dizajnerske razstave, predstavitev novega filma Jasmile Žbanić in Pekla v raju, nove monografije o bitki na Sutjeski), ki naj bi rebrendiral Avnoj in Jajce. Trud ni nesmiseln: kaj pa naj z vsemi temi simboli, ki so ostali od nekdanje Jugoslavije? »A v tem ni nobene jugonostalgije,« mi je rekel eden izmed organizatorjev. In dodal: »Neki Norvežan me je v Sarajevu vprašal: Zakaj se vi vsi, nekdanji Jugoslovani, ponovno ne združite? Odvrnil sem mu: Zakaj se vi ponovno ne združite s Švedsko? Kriknil je: Ni šans!«

To rebrendiranje Jajca in Avnoja pa naj bi zvečer, 29. novembra, v tisti mitski avnojski dvorani zapečatil Laibach s koncertom, naslovljenim IV. zasedanje AVNOJ-a. Kdo drug pa naj ultimativno rebrendira Avnoj in Jajce (oh, in Jugoslavijo), če ne prav Laibach, ki je Avnoj, Jajce in Jugoslavijo debrendiral? Mudilo se je – Jajce je bilo tik pred tem, da postane vic. V smislu: »Vsi mi smo iz jajca.« Bil je že skrajni čas za duet in duel dveh globalnih brendov, Jugoslavije in Laibacha.

Štanti pa so pokali po šivih – Titovi posterji, Titove fotografije vseh formatov, tepihi s Titom, skodelice s Titom, stenske ure s Titom, knjige o Titu, Titova zbrana dela.

»To bo naše slovo od Jugoslavije,« je mimogrede stoično dodal Novak, ki pa vendarle ne more skriti neke afinitete do Jugoslavije, navsezadnje, Jugoslavija je bila eksperiment. Kot Laibach.

Bog v Trbovljah

»V Metliki bi lahko stala kakšna tabla za Jajce!« Vsaj iz spoštovanja do Janeza Janše, ki je nekoč, še v Jugoslaviji, pešačil do Jajca, kjer je brendiral Avnoj. Gotovo je marširal tudi skozi Metliko. Ki je zdaj itak v njegovih rokah. Zato smo pričakovali smerokaz za Jajce. Ker ga ni bilo, smo pripeljali včasih na kako dvorišče, včasih na kako parkirišče. Jebeni Google Maps. Jani se je namreč odločil, da mi trije – on, režiser Sašo Podgoršek, avtor Sladkih sanj, Temnih angelov usode in Razdruženih držav Amerike, dokuja o Laibachovi turneji po Ameriki, ki »združena pada in razdružena vstaja« (»Njegov najboljši film«, se razume), in moi – v nasprotju z bendom v Jajce ne bomo potovali po avtocesti, temveč čez drn in strn, tako da bomo lahko uživali v naravnih krasotah Slovenije, Hrvaške in BiH. Ta gesta bi presenetila le tiste, ki so že pozabili, kako so člani Laibacha uživali v lovskih oblekah in kako lepo so se podali alpskim motivom. Saj ste slišali Take Me To Heaven, Laibachovo rebrendiranje Dovžanovih Srn in rajske »dežele popolnih dreves«? Ob tem se lahko vprašate le: kje je slovenski David Lynch, da bi svoj Modri žamet začel s tem štiklom?

In seveda – kje je slovenski igrani film o kaki Laibachovi turneji, recimo tisti po Ameriki, leta 1983? Lahko bi se začel s flešbekom v leto 1980, v Trbovljah, kjer naj bi imel Laibach – kmalu po Titovi smrti – prvi nastop. Na prireditvi, imenovani Alternativa slovenski kulturi, naj bi vrteli avantgardne filme ipd., toda lokalne oblasti so jo histerično, heroično prepovedale. Iz plakatov – črna barva, moški, ki kolje žensko, »grški metafizični križ« – so namreč sklepale, da se bo »na prireditvi razvijala aktivnost iz 5. člena zakona o javnih shodih in javnih prireditvah« (motenje javnega reda in miru, vznemirjanje občanov, žalitev javne morale, celo »nasprotovanje socialistični humanosti«). V trenutku so se družbenosamozaščitno aktivirali občinski aparat, uprava javne varnosti in mladinska organizacija – nič jih ni moglo presenetiti. Demonstrirali so budnost. Nobenih odstopanj od začrtane smeri razvoja političnega sistema. Laibach je lahko sporočil le, da je bila prepoved utemeljena in da je prireditev v celoti uspela: »S tem nastopom smo uspešno preizkusili budnost organov državne varnosti in zatrli prodor subkulture v Rdeče revirje.«

Laibach je budnost in varnost sistema, ki ni toleriral nobenih odstopanj, preveril tudi ob koncu aprila 1983 na zagrebškem Bienalu sodobne glasbe, kjer je med koncertiranjem ritmično vrtel filma Documents of Oppressions in Revolucija još traje, to pa tako, da so se prizori Titovih in Kardeljevih govorov ter povojne gradnje Jugoslavije prekrili s pornoprizori. Organizatorji so se od Laibacha takoj ogorčeno, samozaščitno ogradili, češ da jim je podtaknil »nesprejemljive« in »sovražne« vsebine, da je zlorabil njihovo zaupanje in tako dalje. Mediji so bili »šokirani«. Samoupravna javnost je bila »zgrožena«. Nič, test budnosti in samoupravne zrelosti je spet uspel, tako da bi lahko Laibach še enkrat ponovil: »S tem nastopom smo uspešno preizkusili budnost …«

Toda Laibach s tem ni le rebrendiral Tita, ampak je anticipiral rebrendiranje, ki se je zgodilo te dni v Jajcu, kjer so na štantih poleg koledarja s Titovimi fotkami stali koledarji z golimi dekleti. Ali bolje rečeno: Laibach je Titu leta 1983 pomagal, da je leta 2025 doživel svoj pornografski trenutek resnice. Tito je veljal za velikega ljubimca, zato dobro vemo, kaj je največja fantazija njegovih potrošnikov – da bi ga videli v jebenem porniču!

Člani Laibacha so se pred leti manekensko fotografirali v različnih uniformah, tudi v nacistični. »Medijem smo potem rekli, naj se sami odločijo, katere fotografije bodo objavili. In katere so objavili? Logično – tiste, na katerih smo v nacističnih uniformah.« Laibach jih je testiral – in test je uspel: nacistične uniforme so fascinantne – ljudje se jim ne morejo upreti! Ne morejo se jih nagledati! Vedno znova kapitulirajo. Zato je nacizem stalno tu – pod površjem. Tako kot totalitarne fantazije.

Nič, Jajce je čakal neizbežni test.

Mimo nas pa so drveli Bihać, kjer se je 26. novembra 1942 odvrtelo I. zasedanje Avnoja, in lokacije, na katerih so snemali nemške vesterne o apaškem poglavarju Vinetuju (velikem komunistu) in superjunaško Bitko na Neretvi. Prisežem, da je bil hribček s stečki, mimo katerega smo peljali, videti kot prizorišče tiste finalne bitke, v kateri padejo vsi, od Danice do Novaka – le dobrega pol leta pred II. zasedanjem Avnoja.

Laibach se je nedavno vrnil v rodno Trbovlje in za sto die-hard fenov z vsega sveta priredil koncert v najvišjem evropskem dimniku, na katerega se je leta 2021 »v počastitev spomina na knapovsko tradicijo Trbovelj in Zasavja« povzpel Janez Janša in na katerega se je skoraj petnajst let prej za potrebe Podgorškovega plesnega filma Vrtoglavi ptič povzpel plesalec in koreograf Iztok Kovač. »Gor je lezel eno uro, dol pa tudi eno uro. Vrnil se je s povsem krvavimi, spraskanimi rokami.«

O tem, da bi Janša v Trbovljah prelival kri, ni bilo slišati.

A kar bo Laibach v tisti avnojski dvorani naredil z Jugoslavijo, je v tistem dimniku naredil s Trbovljami. »To je bilo naše slovo od Trbovelj.«

Smrt fašizmu

Jajca, ki ga oglašujejo kot »najlepše malo mesto na svetu« (njegova veduta – slapovi, trdnjava, kula ipd. – je tako prepoznavna kot veduta Manhattna) in ki je polno hotelov in motelov (Trbovlje, sikne Jani, nimajo niti enega), niso zrušili ne med drugo svetovno vojno ne med bosansko vojno, a ne bi nas presenetilo, če bi se to med razpadanjem Jugoslavije vendarle zgodilo – tu, v Jajcu, v tisti dvorani, je leta 1943 nastala Jugoslavija, v očeh nacionalističnih, šovinističnih desničarjev tako blazno prezirana, osovražena in zaničevana, da poskušajo še vedno uničiti in izbrisati vse, kar spominja nanjo. Ko z radia priskače neka bosanska narodnjaška pesem, Jani vzdihne: »Tole je pa kot Marko skače.« Nismo tako daleč narazen.

Dvorana, v kateri je nastala Jugoslavija, je presenetljivo majhna – lesena tla, bombastične parole, veliki portreti Tita, Marxa, Lenina, Stalina, Churchila in Roosevelta, vitrina z Jakčevimi portreti udeležencev, fotke vseh udeležencev, oder pa brez zaodrja, saj leta 1943 očitno niso računali na Laibach, a lahko bi ga slutili.

Ljudje so počasi polzeli v dvorano ob lahni revijski glasbi, ki je – tako kot v sloviti Wellesovi radijski igri Vojna svetov – napovedovala izkrcanje Marsovcev. Ko se je razvedelo, da bo Laibach, ki nikoli ničesar ne objokuje, še manj obžaluje, nastopil v Jajcu, v muzejski avnojski dvorani, so ga začeli takoj psovati in žaliti, koncert pa se je začel z Novakovim nagovorom: najprej je prebral najbolj pikantne psovke in žalitve, potem se je opravičil Titu, ker so sodelovali pri uničevanju Jugoslavije (»Nismo vedeli, nismo hoteli«) in ker so leta 1983 na njegov obraz projicirali pornografske prizore (»Ampak bili smo mladi, poredni in neumni«, od Jugoslavije pa je itak »ostalo le priseganje na neko neugledno pornografsko repeticijo«), na koncu pa je po nekaj vzklikih »Smrt fašizmu«, ki jim je publika bučno in pravilno replicirala (»Svoboda narodu«), vzkliknil »Sieg«, a nihče v dvorani ni odvrnil »Heil«. Test je uspel. V dvorani, v kateri so se 29. novembra 1943 zbrali antifašisti, so se tudi 29. novembra 2025 zbrali antifašisti. Toda: ali so pogledali Laibachu v oči? So v njegovih očeh prepoznali svoje lastne luknje? Bi se borili na poljih, gorah in obalah? Se ne bi nikoli predali?

Jani Novak je že vnaprej opozoril, da to ne bo »Laibachov spektakel«, ampak »Laibachov industrial«, a Laibach je bil v dvorani, v kateri je nastala Jugoslavija, že sam po sebi spektakel – če bi zaigral Opus Dei (Life is Life), bi bilo to že kar kičasto. Težko si predstavljamo, kako silovit koncert antifašistične energije je bil, ko je tu, v tej dvorani, nastala Jugoslavija in ko so vsi dali vse od sebe (če naj parafraziram Opus Dei), toda Laibach, ki združuje res briljantne muzikante, brezhibna inženirja zvoka, lucidnega inženirja duš in brezdanji vokal (»Kje je pevec? Kje je pevec?«), je – ob črno-belih posnetkih jugoslovanske zgodovine, ki so jih projicirali nad oder kot permanentni mural – tako hrumel, rohnel in bobnel, kot da bi poskušal ujeti, rekalibrirati in rebrendirati zgoščeno silovitost tistega mitskega prakoncerta iz leta 1943 in trušč terorja zgodovine. Danes je drugače: ljudje so jezni, nezadovoljni, razlaščeni in neenaki, družba se čedalje bolj fašizira, nacionalizem se digitalizira, politika se hologramizira, algoritmi hočejo kri, identiteta je le še manipulacija, radikalizacija postaja oblika zabave, ljudje nočejo resnice, temveč adrenalin, nadzor prodajajo kot storitev, kult osebnosti se normalizira, nasilje se patriotizira, dnevi so vse krajši, vse grabi nostalgija po »dobrih starih časih« (češ, »oh, v Jugoslaviji je bilo boljše kot danes«, »uf, kakšna velesila bi bila Jugoslavija, če bi preživela«), ki so itak tako stari, da so lahko le dobri, a antifašistična energija, kakršna je ustvarila Jugoslavijo, ni več mogoča, poleg tega pa revolucionarji za revolucijo nimajo več časa – otroke morajo ravno peljati na košarko, žene imajo ravno pilates, pa pazijo tamale, ravno imajo dejt, kupujejo stanovanje, pa imajo ravno ogled.

Čas ima vedno le Laibach. Ja, le Laibach, ritualist, mitolog, antinostalgik, arheolog, geolog spomina, enigmatik, glitch, večni avantgardist, didžej zgodovine, vedno »pripravljen na vojno proti predsodkom in fobijam«, ima vedno čas za zgodovino, njene greatest hits, njene travme, njeno patologijo, njen teror. »Trudimo se, da osmislimo vse to.«

In če kdo, potem prav Laibach ve, kdaj pride trenutek, ko »umetnost preneha biti estetika in postane dolžnost«. Ne more biti tiho. Vedno zmoti. Vedno pove preveč. Vedno pove tisto, česar ne bi smel in česar noče nihče slišati. Vedno ustvari presežek smisla. Zine – kot Larry David v seriji Nikar tako živahno. Obenem pa ljudi navdaja z občutkom krivde – nekaj kafkovskega je v Laibachu. Vsak Laibachov koncert je zato koncert visokega varnostnega tveganja.

Ko sem gledal koncert, ta na novo zmontirani film o razpadu Jugoslavije (ki noče in noče umreti … kot pošast … kot Freddy Krueger ali Michael Myers), sem obenem gledal samo dvorano in tuhtal: bo sploh vzdržala Laibachov brutalizem – Rdeči molk, Zmagoslavje volje, Smrt za smrt, Državo, Krvavo grudo – plodno zemljo in The Great Seal? In bis – Strange Fruit ob posnetkih opustošene Gaze? Kaj, če zagori? Kaj, če se zruši? V vseh teh letih dvorane niso kaj dosti obnavljali in utrjevali. Vanjo so zaradi varnosti spustili le 500 »delegatov« – precej več kot 29. novembra 1943. A če je vzdržala big bang Jugoslavije, bo vzdržala tudi Laibachov rebranding.

»Pičko jedna nostalgična!«

Slovo od Jugoslavije? Malo verjetno. Mar ni Jugoslavija kot Hotel California? »You can check out any time you like, but you can never leave!« Pa vendar: ko je Laibach odigral bis, je dvorano preplavil štikel Bratstvo i jedinstvo, v katerem Damir Avdić poje, da ni nobenega razloga za opevanje Jugoslavije, saj sta se bratstvo in enotnost – toliko da veš, »pičko jedna nostalgična« – končala v množičnih grobiščih in koncentracijskih taboriščih, pred strelskimi vodi in množičnimi klavci. »Čas je, da se spoznamo / takšni, kot v resnici smo.«

Laibach je prišel v Jajce pogledat, kaj je ostalo od Jugoslavije, a ugotovil, da lažje razbiješ državo kot mit. Glejte le, kako zelo se Janša trudi!

Ko smo se v nedeljo usmerili proti Sloveniji, smo krenili proti Banjaluki, kjer zlepa ne dobiš baklav, imajo pa plastične steklenice z ločljivim zamaškom. Vau! Ne, nisem je vrgel stran. V Sloveniji jo bom lahko dobro prodal. Tuhtal sem celo, da bi začel iz Republike Srbske uvažati plastične steklenice z ločljivim zamaškom. Le še Rok Snežič mi ustanovi podjetje.

»Kakšni fascinantni kraji so to, a namesto da bi ustvarjali fascinantne stvari, so ustvarjali pekel,« je vzdihnil Jani, ko smo se peljali čez nekdanjo Krajino. Tu ni zgodovine nikoli konec. Tu se zgodovina stalno vrača. Tu je vse v permanentni tranziciji. »Plodna tla za umetnost.«

V Jasenovcu, prizorišču ustaškega taborišča smrti, smo se ustavili pri vladiki Jovanu Ćulibrku, pakraško-slavonskem škofu srbske pravoslavne cerkve, nekdanjem rock kritiku, ekspertu za Miloša Crnjanskega in holokavst, velikem, vseživljenjskem fenu Laibacha, ki hoče zdaj prirediti koncert Laibacha – v Jasenovcu. Kje pa, če ne v Jasenovcu!? In kdo, če ne Laibach?! »Pojaviti se moraš tam, kjer te nihče ne pričakuje. Tam, kjer se ne bi smel. Tam, kjer so ti odsvetovali, da se pojaviš.« V Severni Koreji. Jajcu. Jasenovcu.

Ćulibrk nam je razkazal tudi orjaško knjižnico, v kateri so zbrane že tako rekoč vse knjige o drugi svetovni vojni, ki so izšle v Jugoslaviji. »Evo, tole je poslal Živko.« Živko je Dragan Živadinov, »tole« pa so bile škatle, polne knjig o drugi svetovni vojni.

Ko sem po policah skeniral knjige, mi je v oči padla dvodelna avtobiografija ustaškega poglavnika in vojnega zločinca Anteja Pavelića, voditelja NDH. »Izšla je v Ukrajini – leta 2023.« V Ukrajini? »Da.« Leto po začetku ruske invazije? »Glej letnico.« Na zadnji strani pa vzklik: »Za koga? Za poglavnika!« In še oni zloglasni: »Za dom spremni!« Upam, da ni izšla z našo finančno »pomočjo«.

Ko smo se končno pripeljali na avtocesto, je s playliste zastokal štikel Fool To Cry. Saj veste: »Daddy, you’re a fool to cry / You’re a fool to cry / And it makes me wonder why / Daddy, you’re a fool.« Jani je zastokal nazaj: »Oh, bendi, ki niso imeli nikoli nobene pizdarije. Kar igrali so in igrali. Bili na turnejah.« Kot Rolling Stones. »Ali Avseniki.«

W0RD4XICA98