V središču / Postaja Belgija narkodržava?

Osemnajsti november je bil v Bruslju turoben jesenski dan. V pisarniških stolpičih evropske komisije so razpravljali o širitvi Evropske unije, v parlamentu so govorili o prihodnosti evropskega kmetijstva, v četrti Leopold se torej ni dogajalo nič pretresljivega. Le nekaj minut vožnje proč pa se je belgijska policija z vsemi silami borila proti drogeraški mafiji. V Bruslju in sosednjem Leuvnu so kriminalisti preiskali 18 stanovanj. Usklajeno akcijo so začeli po večmesečnih preiskavah, da bi našli storilce, ki naj bi načrtovali atentat na državnega tožilca Juliena Moinila. Med racijo so prijeli osem osumljencev, same stare znance iz mamilarskih krogov.

Štiridesetletni Moinil je položaj zasedel šele januarja letos in se veliko bolj brezkompromisno od številnih politikov lotil boja proti kriminalu, povezanem z mamili, ter ga razglasil za prednostno nalogo. Zahteval je tudi najstrožje zaporne kazni za mamilarske šefe in več denarja za njihov pregon. Le pol leta po nastopu položaja je začel dobivati grožnje s smrtjo. Na začetku julija so varnostni organi stopnjo ogroženosti Moinila ocenili kot najvišjo in odtlej je pod stalno policijsko zaščito, kar ga ne ovira, da ne bi pripravljal tiskovnih konferenc, na katerih med drugim graja tudi mlačen odziv politikov.

Po njegovih besedah ni normalno, da v evropski prestolnici stalno odmevajo streli med drogeraškimi tolpami. Naslikal je podobo države, ki se ne trudi zaščititi svojih državljanov. »Pravzaprav je lahko vsak, ki se sprehodi skozi Bruselj, žrtev zablodele krogle.«

Ni veliko belgijskih državnih uradnikov, ki javno priznavajo, da je njihova vlada odpovedala. Zdi se celo, da se je premaknila pomembna meja. Belgija, država z 12 milijonov prebivalcev, središče evropskih institucij in sedež Nata, doživlja krizo zaupanja.

Mamilarske posle v državi obvladujejo tolpe, med njimi so drogeraški šefi iz Marseilla, Albanci, pa tudi Belgijci. Vstopna točka za marihuano in tudi za kokain je pristanišče v Antwerpnu. Samo lani so tam zasegli 44 ton kokaina, ki bi na trgu dosegel ceno okoli 2,2 milijarde evrov. Belgija je tako poleg Nizozemske in Španije ena najpomembnejših vstopnih točk za mamila v Evropi. Agencija EU za droge je lani merila ostanke kokaina v odpadnih vodah v 128 evropskih mestih v 28 državah. V Antwerpnu je bila vrednost z naskokom najvišja, nizozemski Amsterdam se je uvrstil na tretje mesto, Rotterdam pa na šesto.

Samo v Bruslju je bilo od začetka leta več kot 60 strelskih spopadov na ulicah.

Preiskovalni sodniki, pravosodni uslužbenci in policisti se v boju proti vse močnejšim prekupčevalcem z mamili počutijo prepuščeni sami sebi in so razočarani nad vlado. Prebivalci več bruseljskih in antwerpenskih četrti so izgubili upanje, da bo vlada vsaj malo ukrepala proti vse hujšemu nasilju. Samo v Bruslju je bilo od začetka leta več kot 60 strelskih spopadov na ulicah. Novembra je bila v Anderlechtu med enim takšnih uličnih bojev ponoči, v svoji postelji, poškodovana enajstletna deklica – ranile so jo črepinje razstreljenega stekla, ko je neznani storilec v hišo izstrelil 14 nabojev. Kraj zločina je komaj deset minut hoje oddaljen od turističnega središča Bruslja, trga Grand Place.

»Soočamo se z grožnjo, ki spodkopava naše institucije,« je v javnem pismu konec oktobra zapisala neka preiskovalna sodnica iz Antwerpna. Belgija naj bi zdaj zdaj postala prava »narkodržava«. »Mislite, da je to nemogoče in pretirano? Naša posebna pooblaščena uradna oseba za mamila ocenjuje, da smo že na poti do tja. S kolegi se strinjamo z njeno oceno.«

Država ima dejansko več značilnosti drogeraške države, je nadaljevala sodnica: korupcijo, nasilje in ilegalno, mafiji podobno organizacijo, ki se je infiltrirala v zakonito gospodarstvo. Pravnica, ki želi ostati anonimna, je zaradi groženj s smrtjo štiri mesece prebila v varni hiši, na tajni lokaciji varnostnih sil, začasno ločena od moža in otrok. Predstavniki vlade se ji v tem času niso oglasili niti podprli njene družine, je zapisala. In ni edina predstavnica sodnega aparata, ki je doživela kaj takšnega: »Ne počutimo se kot plemeniti vitezi, temveč prej kot vojaki na fronti brez kritja,« je potožila. Tudi zato je čedalje težje najti sodnike, ki so pripravljeni sprejemati zahtevne razsodbe proti storilcem, povezanimi z mamili. Pismo je zaključila z dramatičnimi besedami: »Ni vprašanje, ali je pravna država ogrožena – to namreč že drži. Vprašanje je, kako se bo naša država branila.«

Pri vsem skupaj največjo skrb zbuja, da je bilo vse to mogoče slutiti, poudarja 78-letni evropski poslanec Leoluca Orlando. »Vlada tega seveda ni želela videti, raje je zaprla oči, usta in ušesa. Še danes se ne zaveda, da ne gre le za kriminalna dejanja, temveč tudi za napad na demokracijo.«

Orlando je bil sicer od 80. let večkrat župan Palerma, pozneje pa poslanec v Rimu kot predstavnik demokratičnega gibanja La Rete, ki ga je ustanovil. V obeh vlogah je italijanski mafiji napovedal boj in se lotil njenih razvejenih mrež. Kot je poudaril, si želi, da Belgiji ne bi bilo treba doživeti, kar je pred več kot tremi desetletji doletelo Italijane: načrtno spodkopavanje državnega aparata s poslanci in visokimi državnimi uradniki kot sodelavci kriminalne mreže. »Strinjam se z diagnozo preiskovalne sodnice, a če vlada ne bo takoj ukrepala, bodo ogrožene tudi tukajšnje državne strukture. Mafiji nikoli ne gre samo za denar, hoče tudi moč – in to tudi na politični ter gospodarski ravni,« je poudaril.

Na Orlandovi pisalni mizi leži knjiga Amina Kessacija, mladega aktivista iz Marseilla, čigar brata so sredi novembra ustrelili na ulici. Storilca sta se pripeljala z motorjem, izstrelila več strelov v dvajsetletnega Mehdija Kessacija in se odpeljala. To je bilo zadnje opozorilo starejšemu bratu, ki je že nekaj let aktiven v boju proti mamilarskim tolpam v Marseillu. Potem ko so leta 2020 člani neke tolpe ustrelili njegovega starejšega brata, čigar zoglenelo truplo so našli v prtljažniku avtomobila, je Amine Kessaci ustanovil združenje, ki skrbi za sorodnike žrtev in mlade iz predmestij. Zdaj je preminul tudi njegov mlajši brat, ki je želel postati policist.

Ne bo obmolknil, temveč bo nadaljeval boj, je Amine Kessaci trmasto zapisal v kolumni za dnevnik Le Monde. »Govorim, ker vem, da molk ščiti naše sovražnike.« Orlando je pobral knjigo z mize in rekel, da si je želel odpotovati na bratov pogreb v Marseille, vendar mu ni uspelo. »To je tragedija, evropska tragedija. To škodi vsem, ukrepajmo že končno!«

Antwerpensko pristanišče je pred dvema tednoma obiskala pravosodna ministrica Annelies Verlinden, da bi predstavila nov varnostni portal. Oblasti naj bi si prek novega sistema laže izmenjevale podatke, z njim se uvajajo tudi redne inšpekcije, pregledi in nadzor s kamerami, ki jih krmili umetna inteligenca.

Uprava pristanišča je za ta dogodek pripravila pogostitev in reklamni film. »Ukrepamo na vseh frontah,« je med drugim sporočal film.

Med gosti je bil tudi policijski komisar Freddy Rottiers, ki že leta preiskuje v pristanišču in je povedal, da policija vsak dan odkrije mamila. Mafija v pristanišče pošilja mladoletnike, ki v Evropi živijo brez dokumentov, da prevzemajo pošiljke, pristaniško osebje prejema podkupnine, med njimi menda tudi policisti. Nekateri sodelujejo prostovoljno, mnoge pa izsiljujejo in grozijo družinskim članom.

Mafija v pristanišče pošilja mladoletnike, ki v Evropi živijo brez dokumentov, da prevzemajo pošiljke, pristaniško osebje prejema podkupnine, med njimi menda tudi policisti.

Vsak dan se sovražni karteli bojujejo za svoje ozemlje in pri tem ne izbirajo sredstev, kar ne vodi le v strelske obračune, temveč se dogajajo tudi mučenja. Skupine so že večkrat zajele talce. »Včasih jim odrežejo prst, uhelj ali celo jezik,« je povedal komisar.

»Morali bi slediti denarju, vendar nimam osebja za to. Imamo četrtino premalo zaposlenih, organizirani kriminal pa se je v preteklih štirih letih povečal za 140 odstotkov,« je razmere opisal državni tožilec province Limburg Guido Vermeiren. Predsednik višjega sodišča Bart Willocx poleg njega je lahko le žalostno prikimal.

Predstavnika pravosodja sta se pred meseci odločila za neobičajno pobudo – od maja letos javno protestirata proti slabim razmeram. Najprej sta to počela enkrat na teden, zdaj enkrat na mesec. »Vsi bi lahko napisali podobno pismo kot preiskovalna sodnica,« je povedal Vermeiren. »Enako se nam dogaja. Prvič imam občutek, da smo prišli do točke preloma.«

V Antwerpnu se je razvilo vzporedno gospodarstvo. Na širšem območju mesta je danes več kot 20.000 podjetij, ki premorejo zgolj poštni nabiralnik, in v njih ne delajo veliko, razen da operejo veliko denarja. 

© 2025 Der Spiegel