V središču / Pogovoriti se je treba o Tarči

Desetega julija 2013 sta novinarja Uroš Slak in Bojan Traven pred stavbo RTV Slovenija sklicala tiskovno konferenco – vodstvo hiše je namreč odločilo, da jima ne bo podaljšalo pogodb kot avtorjema takratne oddaje Pogledi Slovenije. Povod za to, tako sta bila prepričana, naj bi bila oddaja o prodaji Mercatorja, s katero sta pretirano razhudila takratno vlado Alenke Bratušek. Vodstvo radiotelevizije pa naj bi nato podleglo političnim pritiskom in oddajo ukinilo. »Danes sva na vrsti midva, jutri ste lahko na vrsti vi,« je takrat navzočim novinarjem povedal Slak. Resnica je bila vseeno nekoliko bolj zapletena: radiotelevizija je morala krpati finančne težave, oddaja, ki je na leto stala od okoli 350 do 400 tisoč evrov, pa je bila precej draga. Hkrati je oddaja postala vse manj gledljiva. Prispevki, ki jih je pripravljal Traven, niso imeli ne repa ne glave, v studio pa so hodili samo še gostje, da bi tam, ob pomoči Slakovega vodenja, uprizarjali politični šov. To pač ni bilo novinarstvo. Vsaj ne takšno, ki bi spadalo na javno radiotelevizijo.

Jasno, če pa je omenjeni novinarski dvojec format oddaje prenesel s komercialne POP TV, kjer je Slak pred tem pripravljal zelo podobno oddajo Trenja. Tudi ta polemična oddaja je imela že takrat težavo, da se ji ni uspelo izogniti zdrsu v gostilniške debate, prostor v javnem prostoru pa je odmerjala tudi največjim prostakom. Na komercialni televiziji je bila isti čas kot mlada novinarka, ki je poročala o notranji politiki, zaposlena Erika Žnidaršič, ta je sčasoma postala tudi del novinarske ekipe omenjene oddaje. Nato pa prešla na javno radiotelevizijo, kjer ji je bilo leta 2006 zaupano vodenje sicer licenčne oddaje Piramida, ki jo je pomagal snovati Igor Pirkovič. Oddaja, v kateri so mnenja vsak teden soočile tri medijsko izpostavljene osebnosti, je že v prvi sezoni pokazala svojo brezbrižnost in sovražni potencial, ko je Zmago Jelinčič v njej celo uro žalil Rome. Namen oddaje Piramida je bil, da gledalce prilepi na zaslon – pri tem pa ni izbirala sredstev. Če so gledalci hoteli kri, so dobili kri.

Namen oddaje Piramida je bil, da gledalce prilepi na zaslon – pri tem pa ni izbirala sredstev. Če so gledalci hoteli kri, so dobili kri. Podobno je s Tarčo.

Ni nepomembno, da je Erika Žnidaršič svojo novinarsko pot začela na POP TV. Takšen način dela je prenesla tudi na javno radiotelevizijo – in ta se že več let kaže tudi pri njenem načinu vodenja Tarče in delu njene novinarske ekipe ter urednika Boštjana Kogovška. Ta težava ni od včeraj – Tarča, čeprav pomembna informativna oddaja, se že dalj časa spoprijema z enako težavo, kot so jo imeli Pogledi Slovenije. Postaja vse manj gledljiva, nekoč temeljiti, s filigransko natančnostjo narejeni prispevki njenih raziskovalnih novinarjev so vse bolj površni in navijaški, povabljeni gostje pa prepogosto odražajo jasen namen snovalcev oddaje, da bi za vsako ceno v studiu izzvali konflikt in čim bolj žolčno razpravo. Oddaje, ki je zasnovana na takšen način, ne reši niti sicer prekaljena voditeljica, ki se na vsako oddajo vendarle temeljito pripravi in lahko zato gostom veliko učinkoviteje skače v besedo kot njeni drugi novinarski kolegi.

Tarča ima visoko gledanost in velja za paradnega konja RTV Slovenija – zato je bila dolgo tako rekoč nedotakljiva, čeprav je vodstvo hiše uredništvo oddaje opozarjalo na njene stranpoti. Denimo ob aprilski oddaji o nasilju v šolah. V studiu je, ob tako pomembni in hkrati občutljivi temi, v studiu med drugim nastopila Leonida Zalokar, ravnateljica Strokovnega centra Planina, ki ves čas ponavlja, kako med mladimi naravnost mrgoli psihopatov, o mladostnikih s težavami pa govori s takšnim odporom, da bi ji morali mediji že zdavnaj odreči gostoljubje. In pa piarovec Dejan Verčič, ki je razpredal o tem, kako imamo težave z medvrstniškim nasiljem, ker je družina postala »izmišljena entiteta, kjer imamo ali nimamo očeta, biti moški pa je pravzaprav sramota«. V Tarči so podobno dopustili zmago senzacionalizma v oktobrski oddaji o otrocih z redkimi boleznimi, kjer je uredniška presoja dopustila, da sta predstavnika Društva Vilijem Julijan izvedla verbalno klanje pediatrov dr. Marka Pokorna in dr. Damjana Osredkarja. S prispevki pa je raje stavila na povsem navaden populizem na plečih ubogih otrok ter stisk njih in njihovih družin, kot da bi težavo redkih genskih bolezni in njihovega zdravljenja predstavila celovito.

Tarča ima visoko gledanost in velja za paradnega konja RTV Slovenija – zato je bila dolgo nedotakljiva, čeprav je vodstvo hiše opozarjalo na njene stranpoti.

To sta primera samo dveh konkretnih oddaj, lahko bi jih našteli še veliko. Nanje je bilo uredništvo Tarče opozorjeno – vendar je podobna opozorila zmeraj namenoma oznanjalo kot napad na svojo avtonomijo. Podobno se dogaja sedaj, ko se dviguje prah ob osnutku programsko-produkcijskega načrta RTV Slovenija za prihodnje leto. Kaj dejansko piše v načrtu? Gre za obsežen, dvesto strani dolg dokument, v katerem je Tarča zares omenjena samo v nekaj vrsticah. Zapis ob predvidenih spremembah oddaje, zaradi katerih so snovalci Tarče danes na nogah, pravi: »Spreminjamo tedensko oddajo Tarča. Več minutaže bomo namenili preiskovalnemu novinarstvu in kakovostno raziskanim prispevkom. Oddaja ne bo senzacionalistična, ampak jo bomo vzpostavili na najvišji ravni strokovne, umirjene studijske razprave o razkritih nepravilnostih, s poudarkom na gostih, ki lahko osvetlijo vzroke in opozorijo na morebitne sistemske težave in pomanjkljivosti. Politiki bodo gostovali le takrat, ko bodo klicani na odgovornost, ne pa kot komentatorji dogajanja. Bistvo bo torej preiskovalno novinarstvo, iskanje rešitev in ne zgolj polemična studijska razprava.« Kaj naj bi bilo narobe z zapisanim?

V uredništvu Tarče so v pritožbi zapisali, da je predlog sprememb zanje »nerazumljiv in ponižujoč«, saj oddaji »neutemeljeno očita senzacionalizem« in »zanemarja visok nivo preiskovalnega novinarstva, ki ga oddaja dosega«. Zato so vodstvo pozvali, naj iz načrta umakne omejitev glede vabljenja gostov. Po njihovem naj bi šlo pri tem za »nedopusten poseg v svobodo izražanja«, kot je opredeljena v slovenski ustavi. In pa zapis »subjektivne vrednostne sodbe«, da naj bi bila oddaja senzacionalistična. Če poenostavimo, so vodstvo pozvali, naj iz načrta umaknejo vse usmeritve za spremembo formata oddaje. In če smo malce črkobralski, lahko iz pritožbe razberemo pričakovanje, da bodo tudi v prihodnje smeli v studio vabiti goste po lastni presoji, četudi ti ne bodo imeli nobene povezave z dejansko vsebino oddaje, in da bodo še naprej lahko uprizarjali politični teater. Sicer bo to pomenilo – poskus cenzure in kršenje novinarske avtonomije.

Ob opisanem dogajanju je prišlo do pravega viharja. Bo morala Erika Žnidaršič zapustiti oddajo? Jo bo v prihodnje nadomestil njen novinarski kolega Igor E. Bergant? Bo urednik Kogovšek odstranjen? Kaj to pomeni za Tarčine novinarje? Zakaj bi vodstvo RTV Slovenija tako grobo obračunalo s snovalci te pomembne oddaje? Je prišlo do političnih pritiskov? So se novinarji Tarče preveč zapičili v vladno koalicijo in ta zdaj zahteva njihove glave? Odgovor na vsa ta vprašanja je v resnici dolgočasen – vodstvo javne radiotelevizije s tem, ko posega v oddajo, za katero je odgovorno, samo opravlja svoje delo.

Na pritožbo snovalcev oddaje je v pismu članom uprave odgovorila Ksenija Horvat, direktorica TV Slovenija, ki je poudarila, da Tarča ostaja ena od osrednjih tedenskih oddaj informativnega programa, kadrovska zasedba s šestimi novinarji in urednikom pa da ostaja neokrnjena, ne glede na to, da je bilo zaradi varčevalnih ukrepov in racionalizacij treba krčiti številne druge ekipe in programe (pismo objavljamo tudi v celoti, op. p.).

»Posebej je treba poudariti, da kot direktorica TV Slovenija vztrajam, da se spremembe uvajajo premišljeno, na podlagi analiz in v dialogu s programskimi ustvarjalci. Tako je tudi v primeru oddaje Tarča,« je zapisala. »Ko je odgovorna urednica [Polona Fijavž] v resnih stikih z voditeljico in urednikom Tarče ustno in pisno poudarjala, da si v oddaji želi več umirjene studijske razprave na najvišji strokovni in dialoški ravni, brez senzacionalizma, aferaštva in studijskih prepirov, ki so sami sebi namen, jo je pri tem – tako kot mene, ko sem o tem govorila na rednih kolegijih – vodila ena sama misel: odpraviti je treba pomanjkljivosti in odklone od standardov ter ohraniti zaupanje občinstva ali ga vnovič zgraditi, kjer se je zaradi napak zrahljalo.«

V pismu pa je hkrati opozorila, da so se na dogajanje v zvezi z načrtom odzvali tudi v SD. V javnem sporočilu so v stranki namreč zapisali, da je treba to tolmačiti kot »grob poseg v avtonomijo novinarskega poklica in razgradnjo poslanstva tega poklica«, ob čemer bi se morali sprožiti »vsi nadzorni mehanizmi«, da se preprečijo tovrstna ravnanja. »Ta vprašanja namreč ne zadevajo samo te institucije in njenega dela, temveč obravnavajo delovanje demokratičnih sistemov v naši državi.« Ob tem je Ksenija Horvat v pismu upravi ocenila, »da gre za grobo vmešavanje stranke SD v odločitve odgovorne urednice enega od programov TV Slovenija«, javna radiotelevizija pa da bi se morala javno odzvati in »obsoditi poskuse političnega pritiska na javni medij«.

Po dolgem kriznem reševanju radiotelevizije je zdaj končno nastopil tudi čas za reševanje nekaterih nerešenih vprašanj – med katera spada tudi Tarča.

Če so se ob napovedanih spremembah formata oddaje Tarča napačno sprožili alarmi, da naj bi prišlo do kršitev novinarske avtonomije – pri čemer je vodstvo, spet, zgolj opravljalo svoje delo –, pa politično vmešavanje vladne stranke v delo vodstva RTV Slovenija resnično zbuja skrb in je povsem neprimerno.

»Potemtakem bi morali biti kritični tudi do podobnih sporočil, ki smo jih stranke, tedaj v opoziciji, naslovile na uredništva, ki so izvajala pritiske nad novinarji posameznih oddaj v času zadnje vlade Janeza Janše,« je na očitek odgovoril Luka Goršek, podpredsednik SD. »Očitek o pretiranem senzacionalizmu razumem zgolj kot mešanje megle. Gre za oddajo, koncept katere se ni spremenil zadnjih deset let in je hkrati najbolj gledana oddaja na javni radioteleviziji. Poroča in deluje enako kot v času prejšnje vlade – raziskuje nepravilnosti v politiki, tako v naši stranki kot še kateri drugi, zaradi česar lahko politiki kdaj občutijo nelagodje, kadar so vabljeni v oddajo. Tarča, kot veste, tudi do nas ni bila zmeraj prijazna. Vseeno pa ne razumem, zakaj bi imeli sedaj drugačno stališče, kot smo ga imeli med zadnjo Janševo vlado.«

Situacija je seveda povsem neprimerljiva. Prejšnje vodstvo je bilo imenovano po politični poti, brez podpore zaposlenih, vlada pa je imela prste globoko zasajene v nekdanji programski svet RTV Slovenija. Razmere v hiši so bile resnično nemogoče, delovne razmere naravnost strupene. Treba se je spomniti samo nekaj imen, ki so v času zadnje Janševe vlade in nato do sprejema in uveljavitve novele zakona o radioteleviziji čistila in strašila po javnem zavodu: Andrej Grah Whatmough kot generalni direktor, Jadranka Rebernik kot odgovorna urednica informativnega programa, Igor Pirkovič kot urednik za nove medije, Peter Gregorčič kot predsednik programskega sveta in ne nazadnje Uroš Urbanija kot direktor TV Slovenija. Velja se spomniti, kako je jeseni leta 2021 odstopil celoten uredniški odbor informativnega programa TV Slovenija zaradi onemogočanja ustvarjanja programa. In da so bile ukinjene oddaje, kot so Globus, Studio City, Točka preloma in Politično s Tanjo Gobec. Ruševine, ki jih je za seboj pustila Janševa vlada, so bile povod za doslej najdaljšo novinarsko stavko v hiši.

Danes vodilne položaje na RTV Slovenija zasedajo dolgoletni, prekaljeni novinarji in novinarke. Ljudje, ki delovanje hiše poznajo od blizu in so bili na položaje imenovani demokratično, s podporo uredništev brez vmešavanja sveta, ki bi bil politično prestreljen. Situacija, številnim izzivom navkljub, bi bila težko bolj drugačna od tiste, v kateri je bila javna radiotelevizija še pred tremi leti. In po dolgem kriznem reševanju radiotelevizije je zdaj končno nastopil tudi čas za reševanje nekaterih nerešenih vprašanj – med katera spada tudi dolgo nedotakljiva Tarča. Komu, če ne aktualnemu vodstvu, pa bi zaupali tako pomembno, vendar kočljivo nalogo? Skrajni čas je, da se na RTV Slovenija pogovorijo o Tarči.