V središču / Velika toleranca do nasilja

Po nesrečni smrti Novomeščana Aleša Šutarja smo poslušali, da je zdaj dokončno razgaljena prevelika toleranca državnega aparata do romskega nasilja. Ko bi vsaj bilo tako. Žal imamo precej hujšo težavo. To je družbeno pogojena splošna sistemska prevelika strpnost do nasilja. Recimo do najbolj vidnega in očitnega, pouličnega nasilja. Nasilneži so obravnavani enako hitro, učinkovito in strogo kot vsi drugi storilci kaznivih dejanj, ki ne pomenijo neposredne nevarnosti za zdravje in življenje ter za občutek varnosti konkretnih ljudi in družbe. Bolje rečeno, obravnavani so enako počasi, neučinkovito in blago kot vsi drugi. Pa niti ne le oni, pač pa to velja za vse kategorije nasilja in nasilnežev – na to kažejo opozorila organizacij, ki se borijo proti nasilju v družini in nasilju nad ženskami.

Večina nasilja se pač ne zgodi na ulici in ni na zunaj vidno in tudi ne zaznavno. Gre za nasilje, ki se dogaja med štirimi stenami, družinsko nasilje, nasilje nad ženskami in spolno nasilje. Ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami in deklicami (25. november) so se oglasile uveljavljene organizacije, ki delujejo na tem področju – Društvo za nenasilno komunikacijo, SOS-telefon in Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja. Njihovo glavno sporočilo je, da ni težava v zakonodaji, torej v zakonih, podzakonskih aktih, pravilnikih, smernicah, pač pa v nedoslednem izvajanju oziroma neizvajanju vsega tega.

Njihov poziv se začne z opozorilom »na neskladje med možnostmi, ki jih ponuja zakonodaja, in prakso, kjer se še vedno pojavlja škodljivo ravnanje, ki vpliva na varnost, zaščito in podporo žrtev«. Prav žrtve namreč pričajo, da težave, s katerimi se spoprijemajo, ne izhajajo iz pomanjkljive zakonodaje, »ta je razmeroma dobro urejena in večidel skladna z mednarodnimi standardi, temveč iz izvajanja te zakonodaje v vsakdanjih situacijah, ko žrtve potrebujejo hitro, strokovno in usklajeno podporo«. V praksi se to kaže v celotnem državnem aparatu, pri vseh njegovih predstavnikih od socialnih delavcev, zdravnikov, psihologov, izvedencev, policistov, tožilcev do sodnikov.

Vseeno je, kako stroga je zakonodaja, če so sodniki, tožilci, policisti, zdravniki, psihologi, socialni delavci in celo učitelji preveč strpni do nasilja.

Kaže se v njihovih nesorazmernih pričakovanjih do žrtev, milih kaznih za povzročitelje nasilja, v tem, da »družinski sodniki nedopustno napotujejo na mediacijo starše, pri katerih gre za zgodovino nasilja v intimnopartnerski zvezi in pri katerih še vedno tečejo kazenski postopki, včasih celo zaradi suma spolnega nasilja nad otroki«, in v dvomih o iskrenosti izjav žrtev, ki »kazenske postopke v primerih spolnega nasilja doživljajo kot razčlovečenje«. Nevladniki opozarjajo, da je dovolj »govorjenja o konfliktih namesto o nasilju, dovoljevanja, da povzročitelji postopke zlorabljajo za nadaljnje pritiske, da sodišča izrekajo premile, celo zgolj denarne kazni za kaznivo dejanje nasilja v družini, ki je eno najnevarnejših dejanj. Dovolj je pokroviteljstva, nerazumnih zahtev do žrtev in popuščanja storilcem.«

Prav nasilje nad ženskami in otroki je morda najbolj nedvoumen kazalec neprimerne tolerance državnega aparata do nasilja. Zagotovo ni naključje, da se relativno najnižje kazni izrekajo prav na področju najbolj zavržnega, spolnega nasilja. Tam se izrekajo celo nižje zaporne kazni od najnižjih predpisanih. Čeprav zakonodaja tega ne predvideva, se zaporne kazni nadomeščajo s pogojnimi kaznimi in podobno.

Slovenska politika, vlade in sestave državnega zbora že desetletja iz leta v leto pridno v domači pravni sistem implementirajo evropske in širše mednarodne resolucije in direktive. Za ustrezne posodobitve zakonodaje in doseženi napredek so potem praviloma redno pohvaljene. A včasih ali pa sploh ne tako redko se potem zgodi, da v praksi ni korakov naprej, ki jih predvideva (nova) zakonodaja. Pri različnih oblikah nasilja je že tako. Kako je to mogoče? Ker v nasprotju s pravnimi akti, ki zapovedujejo ničelno toleranco do nasilja, ta v glavah različnih predstavnikov državnega aparata ostaja zelo velika. Seveda ne gre za to, da so težava zgolj sodniki in drugi delavci v sistemu. Ti so samo zrcalo družbe. Tu je treba iskati izvorno težavo preblagega odziva na nasilje, ki tega le še spodbuja.