V središču / Razveljavimo referendum

Temelj demokracije so poštene volitve. Če ni poštenih volitev ali referendumov, če ni verodostojnega organa, ki bi ta proces nadziral, če ni pravnega okolja, ki bi volilna pravila določalo vnaprej, potem ne moremo govoriti o demokratični ureditvi. V Sloveniji imamo vse to: imamo zakone, ustavo, imamo neodvisno državno volilno komisijo, sodišča. Na voliščih in med kampanjami se včasih dogajajo napake ali kršitve zakonodaje, a za razveljavitev volitev morajo biti te nepravilnosti tako velike, da neposredno vplivajo na volilni izid.

Vse kršitve med seboj niso enake. Če kdo denimo na volišču voli dvakrat, je morda storil kaznivo dejanje, a to ni tolikšno, da bi neposredno vplivalo na volilni izid. Podobno velja, če je kdo na volišče pripeljal dementnega dedka in volil namesto njega, če se na volišču ne pokaže osebni dokument ali če kdo koga s silo prepriča, da voli tako ali drugače.

Nekaj drugega pa je, če na referendum zaradi načina vodenja predvolilne kampanje – lahko je ta objektivno lažniva ali pa nanjo bistveno vplivajo posamezniki in pravne osebe, ki se niso prijavili kot organizatorji volilne kampanje – pade senca suma o nepoštenosti in neverodostojnosti. Te nepravilnosti so torej takšne, da po svoji naravi v temeljih, tako zakon, »prizadenejo poštenost referendumskega postopka«.

Predstavniki Društva Srebrna nit so v sredo na državno volilno komisijo vložili zahtevo za razveljavitev izida referenduma o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Prepričani so, da je referendum potekal na nepraven način in da so bila kršena volilna pravila. Seveda so se hitro pojavila mnenja, da gre za pretiravanje, za nerazumno jezo poražencev, a preden rokohitrsko zaključimo kaj takšnega, je treba vedeti, da razveljavitve volitev in referendumov niti v EU niso ravno redke, nenavadne ali eksotične.

Poštena soočenja

Za začetek se lahko ustavimo kar v Sloveniji, kjer je bil leta 2018 razveljavljen referendum o gradnji drugega tira. Ustavni sodniki so najprej odločili, da je neustaven del volilne zakonodaje, potem pa je vrhovno sodišče dokončno ugodilo pritožbi državljana Vilija Kovačiča in razveljavilo referendumski izid. Kaj je bilo sporno? V kampanji je sodelovala vlada, ki je gradnjo podpirala, za kampanjo pa je uporabljala proračunska sredstva. Sodniki so zapisali, da ima vlada lahko svoje mnenje, »a v svojem delovanju ne sme oteževati ali ovirati svobode oblikovanja stališč v referendumskem postopku. Informacije mora podajati na pošten in zadržan način, pri čemer mora podajati tako informacije v prid zakonu kot tiste, ki mu nasprotujejo.«

Nepravilnosti na referendumu morajo biti takšne, da po svoji naravi v temeljih, tako zakon, »prizadenejo poštenost referendumskega postopka«.

Vlada bi morala, če že nastopa kot del volilne kampanje, »stvarno, celovito in transparentno informirati« volivce. Temelj sodnih odločitev je bila torej zahteva po poštenosti volilnega postopka in verodostojnosti izidov. Ali kot je v pritrdilnem ločenem mnenju ustavne odločbe takrat zapisala ustavna sodnica Jadranka Sovdat: »Razveljavitev volitev ali referendumov, če smo soočeni z nepoštenostjo postopkov in neverodostojnostjo izidov, ne pomeni šibitve teh demokratičnih procesov. Nasprotno, pomeni njihovo bistveno krepitev, ki vzpostavlja zaupanje volivcev v poštenost teh postopkov in s tem zaupanje v legitimnost oblasti.« Razveljavitev referenduma je pripeljala do predčasnega padca vlade Mira Cerarja.

Slovenija ni izjema. Tudi švicarsko vrhovno sodišče je leta 2019 razveljavilo izide referenduma, na katerem so se volivci odločali, ali naj bi za zakonske pare in pare v zunajzakonski skupnosti veljala ista davčna stopnja. Razlog? Vladna stran je trdila, da 80 tisoč poročenih parov plačuje višje davke od parov v zunajzakonski skupnosti, kasneje pa se je izkazalo, da je nesorazmerno obdavčenih okoli 450 tisoč parov. Sodišče je potem presodilo, da je bilo zaradi napačnih informacij »kršeno načelo svobode glasovanja državljanov«, glede na majhno razliko, šlo je za 55 tisoč glasov, pa bi lahko bolj poštene informacije prinesle drugačen izid.

Podobno se je zgodilo decembra 2024, ko je v Romuniji ustavno sodišče razveljavilo izide prvega kroga predsedniških volitev, saj naj bi bil ves »volilni proces kompromitiran«. V volitve naj bi se bili »vmešavali tuji akterji«, Rusija torej, ki so bili povezani s kampanjo na TikToku, ta pa je podpirala skrajnodesničarskega kandidata Călina Georgescuja. V Romuniji so potem volitve ponovili, Georgescujeve pritožbe, tudi tista na Evropsko sodišče za človekove pravice, pa niso bile uspešne. Naštevamo lahko še naprej: leta 2018 je avstrijsko ustavno sodišče razveljavilo predsedniške volitve, sporno naj bi bilo ugotavljanje izidov, ki so prišli po pošti, saj so bile kuverte predčasno odprte. Leta 2022 pa je nemško ustavno sodišče razveljavilo del izidov volitev v deželni parlament, ker so bile v nekaterih berlinskih okrajih in na nekaterih voliščih zaznane velike nepravilnosti …

Kršitve volilnih pravil niso vedno takšne, da je treba ponoviti ves postopek. Včasih se zgodi, da se kakšen referendum niti ne razpiše. To se dogaja tudi pri nas, denimo pri zahtevah po referendumih o oboroževanju, to se dogaja tudi drugje. Omenimo le en primer: leta 2015 je želela münchenska civilna pobuda izpeljati referendum o gradnji islamskega centra, vendar jo je mestni svet zavrnil, saj je pobuda vsebovala »dezinformacije in zbujala strahove«. Mestnemu svetu je prikimalo upravno sodišče in zapisalo, da so trditve v pobudi »objektivno netočne«. Tudi slovensko ustavno sodišče je leta 2004 prepovedalo referendum o gradnji džamije, ker bi posegal »v pravico do svobodnega izpovedovanja vere«. Včasih sodišče sankcionira tudi širjenje dezinformacij med kampanjo. Leta 2012 je v Franciji volilna ekipa Marine Le Pen med kampanjo delila letake, na katerih je zlorabila besede Jean-Luca Mélenchona in ga želela predstaviti kot zaveznika muslimanov. Francoska sodišča so kasneje presodila, da je šlo »za širjenje lažnih trditev«, za poskus »goljufivega manevra«. Na prvi stopnji je bila Marine Le Pen obsojena, na drugi stopnji pa tožilcem ni uspelo dokazati, da je neposredno sodelovala pri pripravi zavajajočega letaka.

Laži in zunanji akterji

Vrnimo se v Slovenijo. Zakaj naj bi bil referendum o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja nepošten in ali so bile kršitve res tolikšne, da bi lahko usodno vplivale na referendumski izid?

»Seveda sem jezen,« pravi nekdanji politik Bogdan Biščak, ki je skupaj z Društvom Srebrna nit vložil ugovor. »Moja jeza pa ima pravno podlago. Referendum je bil nepošten z dveh vidikov. Najprej zaradi udeležbe zdravniških organizacij in rimskokatoliške cerkve. Oba akterja sta sodelovala v volilni kampanji, oba sta imela na volilni izid velik vpliv, vendar nobeden od njiju ni bil prijavljen kot organizator volilne kampanje.« Kar je bilo dovoljeno nekaterim, torej ni bilo dovoljeno drugim. Zdravniki so tako po javnih zdravstvenih domovih s plakati in letaki širili svoj pogled, podporniki zakona pa ga tam niso mogli. Župnije so pri mašah in tudi kot organizatorke različnih okroglih miz zagovarjale razveljavitev zakona, zagovorniki zakona pa na teh prireditvah niso sodelovali. Cerkev in zdravniške organizacije seveda niso mediji, niso Družina ali Mladina, ki zagovarja svojo uredniško politiko, pač pa so institucije, ki so v kampanji prevzele dejavno vlogo nekvalificiranih agitatorjev, tistih, za katere pravila o organiziranju volilne kampanje ne veljajo, četudi v njej dejavno sodelujejo. »Drugi vidik so neresnice v kampanji. Ustavno sodišče je že govorilo o pomenu poštenega informiranja, sam pa se težko strinjam s tezo, da so evidentne laži nekaj dopustnega. Hkrati je treba vedeti, da je bil izid referenduma tesen, nasprotniki so zgolj za 30 tisoč glasov presegli zavrnitveni kvorum, zato imajo naši argumenti večjo težo,« še pravi Biščak. »Državna volilna komisija in morebiti vrhovno sodišče bosta s presojo naših predlogov torej dala pomemben signal, kaj je na referendumih dovoljeno in kaj ne.« A v resnici ne gre samo za nedavni referendum. Morebitna vsebinska presoja ugovora bi lahko natančneje določila pravila za volilno kampanjo na prihajajočih državnozborskih volitvah. Glede izpolnjevanja zakonskih določil o volilni kampanji pri nas vlada Divji zahod, čeprav je predvolilna kampanja zakonsko omejena na mesec dni, se po Sloveniji vseskozi pojavljajo plakati s politično propagando. Smetijo prostor in nadlegujejo volivce.

Ima torej Biščak prav? Imata prav tudi Srebrna nit in njena predsednica Irena Žagar? Je lahko ugovor zaradi nepravilnosti v referendumski kampanji, ki naj bi vplivale na poštenost referendumskega postopka in izida, uspešen?

Razveljavitev volitev ali referendumov, če smo soočeni z nepoštenostjo postopkov in neverodostojnostjo izidov, ne pomeni šibitve teh demokratičnih procesov. Nasprotno, pomeni njihovo bistveno krepitev.

V ustavni odločbi o referendumu o gradnji drugega tira je zapisano, da vsi organizatorji volilne kampanje niso bili enakovredni, saj je bila vladna stran privilegirana. Referendumski izid je bil torej vprašljiv, ker je bila ena stran v bistveno boljšem položaju od drugih. Podobno je tokrat. Omenjena ustavna odločba prav tako poudarja pomen celovitega obveščanja v času kampanje. Popolnoma logično je, da imajo med kampanjo različne strani različna mnenja, to je temelj referendumskega postopka, temelj svobodnega izražanja, temelj ustavne pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev. A narobe in morebiti tudi pravno sporno je, če lažnive informacije, razširjene med kampanjo – še posebej, če se širijo sistematično in prihajajo iz virov, ki uradno ne sodelujejo v njej – niso dovolj jasno javno zavržene in izpodbijane. S tem je mogoče volivce zmesti, s tem se s preslepitvijo vpliva na njihov volilni glas. To se je dogajalo v Romuniji med predsedniškimi volitvami, to se je dogajalo tudi v Švici v povezavi z omenjenim referendumom.

Po vsej verjetnosti bo državna volilna komisija ugovor najprej zavrnila. Sledila bo pritožba na vrhovno sodišče in to bo moralo sprejeti vsebinsko odločitev. Pobudniki zahtevajo razveljavitev glasovanja in ponovitev referenduma, sodniki pa bodo morali pretehtati, ali so bile kršitve res tolikšne, da so neposredno vplivale na poštenost referendumskega postopka in izid. Težko je napovedati, kako se bo končalo sodno tehtanje, a nekaj je jasno že danes. Razlika med prvim in drugim referendumom o enakem vprašanju je v prevladujoči meri učinek aktivacije verskih skupnosti in zdravniških organizacij. Ker te niso bile del uradne volilne kampanje, so nastopale s položaja apolitičnih avtoritet, strokovnih in moralnih. Zato je bilo njihovo utemeljevanje tudi prepričljivejše. Referendumska kampanja je bila torej objektivno nepoštena in zavajajoča, vprašanje je le, ali jo bo kot takšno prepoznala tudi sodna veja oblasti.

Marca bo na vrsti, kot radi pravijo, še en praznik demokracije. Temelj demokracije pa so, kot že zapisano, poštene volitve.