Titova atomska bomba

"Jugoslavija se je v kontekstu neuvrščenih aktivno borila proti širjenju jedrskega orožja, za prepoved testiranja in vse preostalo, kar bi v idealnem scenariju pripeljalo do svetovne jedrske razorožitve. Na drugi strani pa se je pripravljala tudi na možnost, da ti poskusi propadejo – da ne bo razoroževanja, da se širjenje jedrskega orožja ne bo ustavilo ali pa celo na bolj dramatične scenarije: da bo recimo izbruhnil nov, tokrat jedrski svetovni spopad. V takem primeru je Jugoslavija želela biti čim bolj pripravljena, da se zavaruje."

"Po mojih ugotovitvah je bil za Jugoslavijo eden ključnih razlogov za to res možnost, da bo podpisana pogodba o prepovedi širjenja jedrskega orožja. Ta je bila zares ratificirana leta 1970. V Jugoslaviji je bila ob številnih neuradnih zagotovilih, ki so prihajala iz Združenih držav Amerike in iz Sovjetske zveze, ta pogodba sprejeta kot jamstvo, da se bo nadaljnje širjenje jedrskega orožja, torej jugoslovanska ,nočna mora', o kateri smo govorili, dokončno ustavilo. Hkrati je to pomenilo tudi, da Zahodna Nemčija ne bo mogla pridobiti jedrskega orožja – to pa je bil eden najpomembnejših jugoslovanskih strahov. Ko je ta nevarnost minila, je izginila tudi potreba po nadaljnjem razvoju atomske bombe."

(Srbski zgodovinar Marko Miljković z Inštituta ekonomskih znanosti v Beogradu, je jugoslovanski nuklearni program podrobno opisal v monografiji Titova atomska bomba; izjave so vzete iz intervjuja, objavljenega na MMC RTV Slovenija)