Obglavljeni Tito / Janšev poziv k uničevanju kulturne dediščine

Ko je na Titovem trgu v Velenju nekdo obglavil šestmetrski spomenik Josipa Broza Tita, se je k besedi priglasila politična desnica. Dogodek poskuša ideološko preokviriti. Če je policija storilca prijela, dejanje pa obravnava kot poškodovanje kulturne dediščine, ga želijo v okolju Janeza Janše slaviti. Pravijo, da gre za »pogumno« dejanje posameznika in celo, da mora postati del »demokratične higiene«.

Prvak SDS, ki odkrito že leta poziva ljudstvo k oborožitvi, premier Golob pa isto ljudstvo naproša, da nelegalno orožje vrne, sicer v drugem kontekstu, je začutil priložnost za novo hujskanje, ki odkrito stavi na psihopropagandistično podprto vigilantstvo naroda, ki da se mora upreti simbolom totalitarnega režima – njegovi podporniki pa nam domnevno še vedno vladajo, zato je to tudi upor proti njim!

Napad na Titov spomenik izhaja iz enodimenzionalne perfidne demonizacije skozi ideološko operacijo. Tito je tukaj zveden na diktatorja in »stalinističnega morilca«, kjer se postavlja v oklepaj kot preveč nevarna vsaka razlaga, ki bi bila poskus kompleksnejše presoje zgodovinskega konteksta, vključno z vlogo NOB v evropskem odporu proti fašizmu, samoupravnim socializmom in drugimi konteksti. Za izvajalce te ideološke operacije je stvar preprosta – vsi simboli NOB so avtomatično označeni za simbole totalitarnih zločinov, s čimer se delegitimira antifašistična tradicija kot taka. Še več, v SDS in njegovih satelitih poskušajo državne simbole iz partizanske tradicije razložiti kot nekaj, kar je treba zamenjati z novo, domobransko in antikomunistično simboliko.

Nove definicije demokratične higiene

Janša je v svojem odzivu na obglavljenje kipa zapisal, da je Slovenija »verjetno edina država v EU, v kateri še vedno stojijo spomeniki enopartijski diktaturi in njenim nosilcem« in da je »žalostno, da morajo za osnovno demokratično higieno namesto državnih in lokalnih oblasti skrbeti posamezni pogumni državljani«.

Še več, Janša to označuje za demokratično higieno! Zdaj vemo, kakšna naj bo državljanska vzgoja po njegovi meri. Higienični so tisti posamezniki, ki z žago odrežejo glavo kipa in kjer postane vandalizem del demokratičnega repertoarja. Zabavno bi bilo, če bi se na koncu razkrilo, da je bil na delu zgolj običajen prekupčevalec z bronom s precej manjšimi ideološkimi ambicijami.

To je zelo nevaren premik in se ujema z dolgoletnimi težnjami boja proti »totalitarni navlaki«, kot temu pravijo, s katero bodo počistili, ker jih motita naša skupna antifašistična in socialistična zgodovina. Konec koncev je Janša komunist leta 1977 kot eden najperspektivnejših partijskih kadrov vodil pohod mladinske brigade Ivo Lola Ribar v bosansko Jajce. Tam je med drugo svetovno vojno potekal kongres Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije. Verjetno še sam ne more verjeti, da so mu zdaj v napoto celo spomeniki.

Neznani pogumni junak

Dosedanje reakcije vladajočih so bile naivne: zadovoljile so se z vpitjem, da moramo dejanje skrunitve obsoditi, da od enega bronastega kipa »brez glave ne bo noben prebivalec Velenja bolje živel«, kot so to napisali v stranki Levica in se takoj zraven pohvalili, da bo po njihovi zaslugi stanovanja velenjskega premogovnika namesto privatizacije prevzel stanovanjski sklad. Logika »ne režite glav, ker nima smisla«, sploh v kombinaciji s samopromocijo, je resnično politično preenostavna.

Janšev krožek se ni ustavil le pri pozivih k uničevanju kulturne dediščine. Tomaž Štih (Libertarec), njegov ideološki pribočnik, je enako hujskaško zapisal, da storilca ne želijo imenovati, »ker dobro vedo, da ga bo narod, če izve, kdo je, častil s pivom do konca življenja. Poklon neznanemu junaku.« Še več, oba skupaj sedaj vabita, da v Velenju končno odprejo šampanjec in se poveselijo!

Na ta način se torej rojevajo junaki in heroji, ki jim moramo kupovati pivo iz hvaležnosti, ker so tokrat uspeli ustvariti »umetniško delo brezglavega diktatorja«. Še več, kot odgovor na pričakovano reakcijo politično-medijskega »kompleksa«, kot mu pravi, predlaga dva scenarija: internacionalizacijo in torej pomoč »političnemu jetniku«, ki ga bomo menda dobili, in celo sprejem zakona prihodnje vlade, ki bi dejanje dekriminaliziral.

Sam Štih sicer celo odkrito poziva ljudi, da si kupujejo orožje, kar oblast in tožilstvo anemično spremljata, in celo poziva k organizirani množični državljanski nepokorščini. Kajti »če začnejo kipi padati povsod, množično zapiranje za zgled ne deluje več, ampak generira še več upora.«

Legitimacija kaznivega dejanja in poziv k njihovemu izvajanju na množičen način sta povsem neskrita in bi morala zanimati politiko in pravosodje – toda kaj, ko se tudi pod Golobovo vlado nič ne premika na bolje.

Štih celo vzpostavlja konspirativni konflikt med narodom in »globoko državo«, znano iz psihoretorike Trumpa in Janše. Razglašanje storilcev za žrtve totalitarnega aparata, zahteve po pravni amnestiji in ideološko hujskaštvo so klasični elementi radikalne ideološke propagande desnice. Cilj take propagande je nahujskati ljudi, da se ugledajo kot borci proti totalitarizmu, v svojih prepričanjih in diskurzih pa normalizirajo in glorificirajo nasilna in druga kazniva dejanja.

Ko narod vzame pravico v svoje roke

Kot vsakič opozarjam, je predsednik SDS v zadnjih letih večkrat javno pozval, naj se ljudje »legalno oborožijo«. V znanem zapisu je objavil, da je »vrag vzel šalo« in da se je treba oborožiti, pri čemer se sklicuje na nevarnost migrantov, občasno pa aludira na bratomorno vojno. Kasneje je objavil tudi fotografijo predsednika Vrhovnega sodišča z repliko orožja in k temu dodal poziv: »Bodite kot predsednik Vrhovnega sodišča. Oborožite se. Legalno.«

Če oboje združimo in postavimo ob bok izjavam o »demokratični higieni«, dobimo precej koherenten vzorec: država je prikazana kot nesposobna ali izdajalska: ne ustavi migrantov, ne odstrani »komunističnih spomenikov«, »ne zaščiti ljudi«, vlada nam globoka država in udbomafija. Ker je tako, morajo »pogumni državljani« sami vzeti stvari v roke in izpeljati higienične ukrepe. S tem nenadoma oboroževanje postane smiselno, legitimacija nasilja pa tudi.

Na ta način je obglavljena bronasta glava nenadoma še kako smiselna materializacija politične fantazme, v kateri narod, na katerega se apelira, po potrebi vzame pravico v svoje roke. In to pod tiho ali odkrito vzpodbudo politične desnice. Kot vedno lahko tudi tokrat pričakujemo, da bo preostanek politične desnice v Sloveniji, začenši z Logarjem in Vrtovcem, ob takem hujskaštvu ostal tiho.

Slovenska politika se skozi leta radikalno radikalizira. Pravosodje nosi svoj velik delež odgovornosti, ker ne ukrepa dovolj in še manj dovolj hitro. Vladajoča politika pa sploh tava v temi. Čakamo.

Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES.