Konec igre

Ne poznam družine v Sloveniji, vključno z mojo, ki ne bi imela zgodbe o čakalnih vrstah. Eni čakajo, da se bolečina spremeni v diagnozo. Drugi, da diagnoza postane operacija. Tretji pa čakajo tako dolgo, da se življenje tiho poslovi.

In medtem vsi iščemo nekoga, ki pozna nekoga, da nas potisne kakšen mesec naprej v vrsti. Ne zato, ker bi bili pokvarjeni. Ampak ker v tej državi pridemo do zdravstva preko poznanstev, ne preko pravic.

Ko sem leta 1982 brez težav dobil vizo za Združene države in potoval po svetu kot svoboden človek, sem mislil, da je to normalno. Danes pa živim v državi, kjer se moraš za ortopeda boriti kot da zaprošaš za politični azil. Napredek? Očitno ne vedno v pravo smer.

Včasih se mi zdi, da je normalnost pri nas najbolj radikalna politična zahteva. Levo sem usmerjen, a daleč od utopičnega komunizma — že zato, ker sem dovolj star, da sem živel v državi, kjer se je svoboda gibanja zdela samoumevna. Ni mi treba verjeti v utopije, da vem, da mora imeti vsak človek pravico do dostojanstva, tudi če ni rojen na pravem naslovu.

Marx ni imel prav o vsem, je pa pravilno razumel nekaj bistvenega: neenakost ni naravna danost, temveč posledica moči in odločitev. In v Sloveniji danes primanjkuje odločitev — ne mnenj, ne moraliziranja, ne sloganov — odločitev, ki bi ljudem olajšale življenje.

Če bo levica še naprej verjela, da je njen glavni projekt preprečevanje vrnitve desnice, potem smo obsojeni na večni ping-pong političnih duhov. In če bo desnica še naprej mislila, da je domoljubje kričanje, zastave in boj proti izmišljenim sovražnikom, potem se ne čudimo, da stojimo na mestu.

Slovenija potrebuje nekaj, kar zveni sramotno skromno: delujočo državo. Zdravstvo, ki zdravi. Podeželje, ki ni politični safari. Institucije, ki preživijo menjave vlad. Državo, kjer se ambicija ne konča pri tem, da “ni katastrofa”.

Churchill je opozoril, da si življenje ustvarimo s tem, kar damo, ne s tem, kar dobimo. Cankar bi nas opomnil, da se narod dvigne šele, ko se neha počutiti majhnega. In če ne bomo izbrali normalnosti zdaj, bomo spet volili ekstrem in spet protestirali proti njemu.

Ta krog ni usoda. Ni prekletstvo. Je samo lenoba odločanja.

Predsednik vlade ima škarje in platno. Vprašanje je samo še — ali bo iz tega nastala obleka za prihodnost ali rjuha za politični pogreb.