Privilegij, ki ni privilegij

Ko pišem ta članek, je sobota dopoldan in moja najmlajša hčer trenira atletiko v Novem mestu. Prihajamo iz Šenčurja – Gorenjske. Do tja je hčer potrebovala dobro uro. Ima družinske pogoje, da ta čas vožnje ni daljši, za mnoge mlade športnike je lahko bistveno daljši (Črna na Koroškem slovi po odličnih športnicah(ih), a premagujejo vse ovire, da žanjejo superiorne uspehe.

V medijih smo starši šokirano zasledili, da je dijakom - športnikom in dijakom s posebnimi potrebami ukinjena možnost vpisa za 90 % minimuma točk, ki so bile nujne za želeni visokošolski študij, ker naj bi bil krivičen do ostalih mladih. Kar sredi šolskega leta, ko se mladi pripravljajo ali že opravljajo maturo (hčer je na programu mednarodne mature in so se preizkusi že začeli).

Zakaj se politiki radi slikajo in so v bližini, ko se podeljujejo medalje na zmagovalnem odru – takrat so kamere usmerjene k junakom, a ujamejo tudi kakega bedaka. Medalje in dobri uspehi se rojevajo na trdih, rednih treningih, na dobrem delu trenerskega in družinskega temelja. Dodati moramo srečo, pogum in talent.

Mladi športniki imajo privilegij, ko stopijo na športne površine, da se naučijo timskega duha, redne delovne navade, odločnosti, biti pogumen in stati pod slovensko zastavo – in jo srčno zastopati. A naučijo se tudi premagovati dnevne težave, se učiti za življenje, saj so porazi del tega. To je privilegij.

Mogoče ukinjeni sistem res ni bil odličen, a je bil po mojem sprejemljiv, torej bi ga bilo potrebno le izboljšati in ne ukiniti. Naj poudarim, da vse tri hčere, ki bi lahko imele ali imajo tak status, ne bodo izkoristile ta privilegij, saj so se naučile, da ni »bližnjic« v življenju. Pri najstarejši hčeri, ki je že zaključila doktorski študij in je ob sprejetju na univerzo Oxford bilo njihovo glavno merilo poleg izbora šolskih ocen predvsem sodelovanje na različnih tekmovanjih iz znanj, športa in kulture. Ameriška visokošolska praksa pa je še bolj naklonjena športnikom.

Malo sem tudi začuden in jim zamerim, da se športne zveza, unije in drugi, ki so poklicno v športu, niso odzvale in stopile v bran mladim odličnim športnikom, med katerimi so nekateri že reprezentanti. Ko molčijo so izbrali stran.

Vem pa, da državljanom Slovenije poskoči srce ob uspehu naših športnikov, zato upam, da bo tudi tokrat, ko se je mladim talentom zgodila krivica. Pozivam mlade, da podprete svoje vrstnike, pozivam slovensko športno laično in strokovno javnost, da naj se opredeli z glasnim klicem, da se tako ne sme delati, ali pa z molkom in sklonjenih glav ter podprejo izbrano smer.

Tega članka verjetno ne bi napisal, če bi v samostojni Sloveniji katerakoli vlada sebi vzela kakršenkoli privilegij, znano mi je, da je nabor in obseg le povečevala.