Pamflet / Bernard Nežmah: Obglavljanje in odpuščanje

V Velenju stoji veliki spomenik Josipu Brozu Titu, ki mu je pred dnevi besni državljan odrobil glavo. Zazveneli sta dve vrsti reakcij: zgražanje nad vandalskim uničevanjem kulturne dediščine in pohvala junaku, ki je posthumno obračunal z velikim diktatorjem. Toda bolj frapantno je to, da ima Tito še vedno tako visok status med precejšnjim delom ljudstva. Odmislimo tokrat množične povojne zločine in izpostavimo jesen 1972, ko je predsednik Tito na Brionih sklical partijski vrh in mu dal nalogo, da odstavi šefa tedanje slovenske vlade Staneta Kavčiča. V zgodovini je to opisano kot konec obdobja partijskega liberalizma. A vprašati se velja: kaj bi se zgodilo s slovensko deželo, ko bi najbolj priljubljena vlada v starem režimu nadaljevala z delom?

Poleg mnogih svoboščin je Kavčič napovedal uvedbo delnic. Ne, ker bi kopiral zahodne zglede, ampak iz preprostega izračuna. V državi je vladalo veliko pomanjkanje denarja za investicije in vlada išče mednarodne kredite, sočasno pa v gospodarskem razcvetu številni na veliko kupujejo avtomobile, vikende in kot turisti križarijo po svetu. Zakaj bi jim ne omogočili, da svoje denarne viške ne vložijo v podjetja in postanejo delničarji? Racionalna ideja, ki pa jo je takoj napadel prvi partijski ideolog Edvard Kardelj, češ, da to pomeni vpeljavo nezaslišane prakse, izkoriščanja človeka po človeku, saj bi delničarji potem bogateli na račun delavskega razreda. A če beremo časopise iz začetka sedemdesetih, bomo presenečeni: časniki so najprej prenesli Kavčičev predlog, potem Kardeljevo zavrnitev, ne da bi objavili kakršnokoli uredniško mnenje. Kavčič je bil pač močna figura, mediji pa tega še niso doživeli, da bi dva vrhovnika v javnosti nastopala z diametralno nasprotnimi stališči, in so raje modro molčali. Nekaj časa je vladal status quo, ki ga ponazarja pismo bralca v partijskem časniku Komunist, v katerem se ta sprašuje: Kavčič pravi ja, Kardelj ne, kako naj zdaj mi vemo, kaj je prav? In ko so na brionski seji odstranili Kavčiča, je sledilo še medijsko obračunavanje s padlim premierjem, ki so mu očitali, da je zapustil socializem, ko je načrtoval vpeljavo delnic.

A kaj je državi prineslo Titovo obglavljenje Kavčiča? Namesto da bi državljani svoje prihodke investirali v nakup deležev v podjetjih, je vladar veselo najemal kredite po zahodnem svetu. Le kakšno leto po Titovi smrti je država bankrotirala, saj od 20 milijardnega dolga, ni bila več sposobna vračati obresti na kredite. Heroj Tito je bil torej vladar, ki je Slovencem zaprl Kavčičevo pot v gospodarsko dinamično družbo že v sedemdesetih letih. A v državi imamo kot spomin na to dobo majhen kipec Kavčiča pred parlamentom in orjaškega Tita v Velenju, ki ga množice še vedno čislajo. Shizofreni duh!!!!!

Ki niti v sanjah ne bo pomislil: škoda, da niso Tita odstavili leta 1972 in promovirali Kavčiča, ampak še naprej vztraja v veri v zlato dobo: dokler je vladal Tito, smo živeli dobro, v miru in bratstvu.

Eden izmed razlogov je seveda medijska propaganda, ki je vseskozi le hvalila poteze partijskih voditeljev. Danes te like oživlja minister Simon Maljevac, ki vodi projekt dolgotrajna oskrbe. Na vse kritike odgovarja užaljeno, češ, jaz sem edini in prvi, ki je zagrizel v to reformo. Ne mečite mi polen, ampak pustite, da stvar izpeljem.

Zdaj se je izkazalo, da državljani že pol leta plačujejo davek za dolgotrajno oskrbo, televizije pa so le začele poročati o brezupu centrov za socialno skrbstvo (CSD). Vlog betežnih starcev za oskrbo na domu je toliko, da kaže, da v letu dni ne bodo dočakali odločbe o njihovih prošnjah. Vodja CSD v Ljubljani je potožila, da na dan dobijo po 150 vlog, v celem tednu pa jih rešijo 5. Od 750 tedenskih vlog ne zaključijo niti enega odstotka, sploh, ker morajo dokumente obravnavati ročno, ker računalniški informativni sistem ne deluje. In kaj pravi minister? Pove, da ni pravnih ovir, da bi jih ne reševali ročno, da pa pričakuje, da bo sistem v kratkem začel delovati. In doda, da razume, da je premalo zaposlenih na centrih in razigrano napove, da jih bo aprila okrepil z nekaj ducatov novih zaposlenih!??????????

Minister, ki je načrtoval reformo, je šele po pol leta ugotovil, da tako gigantskega projekta ne morejo izpeljati z obstoječim številom zaposlenih na CSD. Seveda pa ni opazil svojega cinizma, da bo marsikateri penzionist, ki je vložil prošnjo za oskrbo na domu, prej umrl, preden mu bodo rešili vlogo za oskrbo, za katero že mesečno plačuje davek.

Je pa obiskal dom starostnikov v Šiški sam premier Robert Golob. In kaj je prinesel TV-posnetek? - Premiera, ki z oskrbovanci poje ljudske pesmice in igra domino? Nak, pred stavbo onemoglih je pred kamerami obsodil moralno zavrženo prakso novomeškega ortopeda Gregorja Kavčiča in vodstvo bolnišnice pohvali za junaško dejanje. Kirurg je bil namreč uradno odpuščen zaradi umetnega ustvarjanja čakalnih vrst. Mož je namreč 150 pacientov preusmeril na operacijo v zasebno kliniko, v kateri tudi sam operira.

Ko so tožilci spisali obtožbo zaradi poneverb zoper župana Zorana Jankovića, se premier ni odzval, da obsoja moralno zavrženega župana. In kirurg Kavčič? Je mož sedel križem rok v bolnišnici in ustvarjal dolge vrste čakajočih, ki jih je potem zasebno operiral. Nasprotno, je ortoped, ki opravi v bolnišnici z naskokom največ operacij kolka v državi, zraven pa krajša vrste s tem, da jih operira še kot zasebnik. In to je Golobov lik najbolj zavržne kreature zdravstva!????????