Kolumna / Janko Lorenci: Mačo in koristni idiot

Konec vojne v Ukrajini se včasih zdi na dosegu roke, drugič daleč kot globoko vesolje. Morebitni mir ne bo dober in pravičen, a bo v vsakem primeru blagodejen.

Med protagonisti vojne – Ukrajino, Rusijo, Ameriko in Unijo – je v daleč najslabšem položaju prva.

Brani se zagrizeno, a vojno proti premočni Rusiji postopoma izgublja. Zmanjkuje ji vojakov in delovne sile, hkrati je obupno odvisna od ameriško-evropske pomoči. Socialno, gospodarsko in demografsko dobesedno krvavi. V tujino je zbežalo pet milijonov ljudi, na eno rojstvo pridejo tri smrti, življenjska doba moških se je brutalno skrajšala. Obnova dežele bo strahovito težavna.

Rusija na bojiščih počasi napreduje, ima velike žrtve, odpor proti vojni narašča. Toda Putin nadaljuje vojno, ker si poraza ne more privoščiti, ker lahko stavi na Trumpa in ker računa, da bo Uniji zmanjkalo denarja in volje za pomoč Ukrajini.

Trump hoče vojno končati. Posebne strategije (razen težnje, da bi se končalo zbliževanje Rusije in Kitajske) za tem ni videti, njegov glavni motiv se zdi Nobelova nagrada za mir, če bo vojne konec. Glede Ukrajine se odpirajo tri osnovne možnosti: 1. Amerika z denarjem in orožjem (ne pa z lastnimi vojaki) polno podpre Ukrajino. To je zgolj hipotetična možnost. 2. Iz vojne se povsem umakne in jo prepusti Ukrajini in EU. To je mogoče, a bi to za Trumpa pomenilo ponižanje in izgubo zaželene trofeje. 3. S Putinom mimo EU sklene mir v ukrajinsko škodo. To je najverjetnejša varianta.

EU je za zdaj preprečila hitro kupčijo, ki bi Ukrajino pohabila. Ne more pa doseči za Kijev ugodnega miru. Pred Unijo bo prej ali slej travmatična odločitev: kaj storiti, če bo Trump sklenil mir s Putinom v očitno škodo Ukrajine? Še huje: kaj napraviti, če bo izstopil iz igre in bo celotno breme padlo na EU?

Ta se bo morala sprijazniti s kupčijo in prekrižati roke ali pa ekonomsko in vojaško polno podpreti Ukrajino. V teoriji bi to morda zmogla, v realnem življenju pa takih bremen, ki bi prinesla tudi vojaško tveganje, ne bi mogla in ne bi hotela sprejeti. Odpor nekaterih članic je že zdaj velik.

Nasploh EU kot da izgublja stik z realnostjo. Še nedavno je sanjala o zmagi nad Rusijo, še naprej sprejema neučinkovite sankcije, trenutek za svoj mirovni predlog pa je dokončno zamudila. Zdaj se muči v vicah nemoči, starih zablod in novih negotovosti. Sama se spreminja, stari svet pa pred njenimi očmi izginja. Slavni Zahod, ekonomsko-kulturno-politična prepletenost Amerike in Evrope ter samooklicani popek sveta, se pospešeno razkraja. Trump ravna z evrozaveznicami slabše kot z Rusijo, to pa potrjuje tudi njegova zloglasna Nacionalna varnostna strategija. Doktrina napoveduje konec širjenja Nata in stabilne strateške odnose z Rusijo, Evropi pa prerokuje kar civilizacijski zaton. Očita ji tudi zatiranje mnenjske svobode, politično represijo in izgubljanje nacionalne identitete zaradi priseljevanja.

Ti poudarki se lepo ujemajo s stališči evropske skrajne desnice. Vse skupaj jasno govori, da hoče Trump Unijo predelati po lastnih receptih, hkrati pa ji postopoma odteguje vojaško varstvo. EU je zanj manj pomembna, zgrešeno urejena in nazadujoča, v bistvu moteča tvorba. To pomeni tudi to, da Unija ne more zanesljivo računati na ameriško pomoč, če bi se zapletla v vojno z Rusijo. Evroljudstvo se tega zaveda: slaba polovica prebivalcev EU ima Trumpa za sovražnika Evrope.

Njegovo dosedanje ravnanje, sramotilni intervju za Politico pa tudi Strategija so dramatično opozorilo. Amerika stavi na kolaboranta, evropsko skrajno desnico – antidemokratično, nacionalistično, s tem pa tudi protievropsko. Podpora skrajnežem pa seveda pomeni tudi napad na zmerno, liberalno politiko, ki je v večini članic za zdaj še na oblasti in še daje ton Uniji.

Pod črto: vojaška grožnja Rusije, upehane od bojevanja v Ukrajini, je precenjena, Trumpova grožnja Uniji pa podcenjena. Bo šok, povzročen s Strategijo, uradnim dokumentom trumpizma, naposled končal obdobje evropskega prilizovanja Trumpu, tisto bedno dobrikanje, ki ni preprečilo carin, Uniji ni zagotovilo varnosti in je še spodbudilo ameriško podporo evropski peti koloni?

Trumpovi pritiski, poniževanja in vmešavanje v notranje zadeve EU prav kričijo po naravni in edini reakciji, ki jo razume ostareli mačo v Beli hiši: po ostrini tudi na tej strani Atlantika. Unija si lahko pomaga predvsem s svojo ekonomsko močjo in njenim pomenom tudi za Ameriko. Pred njo sta dve prioriteti: da ustavi skrajno desnico in se otrese (zlasti miselne) odvisnosti od Amerike. Če bo zmerna politika zmogla tak zasuk, bo ubranila ne samo Unijo in demokracijo, ampak tudi lastno kožo. In ne bo več koristen idiot, za kar jo, kar upravičeno, ima Trump.

Čimprejšnji mir v Ukrajini, pa čeprav bolj ali manj trumpovski, pa bi bil za vse dobrodejen. Daleč najbolj za Ukrajino, že doslej obupno razdejano. Pa tudi za Unijo, ki jo vojna v vseh pogledih slabi in razdvaja. To ogroža tudi njeno vlogo pri obnovi nesrečne Ukrajine.