Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Politični poker

Nadzorni svet Slovenskega državnega holdinga (NS SDH) je konec novembra 2025 soglasno imenoval mag. Žigo Debeljaka za predsednika uprave SDH. Novi mandat naj bi nastopil 1. septembra 2026, čez devet mesecev. Formalno legitimna odločitev NS je žal vnovičen eklatanten primer političnega, pa tudi strokovnega zdrsa korporativnega upravljanja v tej nesrečni državni instituciji. SDH je nastal leta 2014 po dolgi zgodovini zgrešenega ravnanja z državnim premoženjem. Zakon o SDH je bil vedno napihnjena pravna forma brez ekonomske vsebine. V desetih letih svojega obstoja so se organi družbe menjali skladno s političnimi padci vlad. Zmešnjave z nadzornimi sveti, odstopi uprav, čudaškimi odločitvami so del desetletne škandalozne tovarišijske politizacije korporativnega upravljanja. Povprečna doba mandatov predsednikov uprav je dve leti. Le Žiga Debeljak bo morda preživel svoj štiriletni mandat, ga za debelih devet mesecev celo podvojil. To je v dosedanji zgodovini SDH izjemen politični dosežek. Toda že 1. aprila 2026, na svetovni dan sprenevedanj, bo jasno, kako tvegana ali donosna je ta politična naložba.

Korporativni facti bruti so jasni in povedni. Nadzorni svet SDH je začel postopek imenovanja v začetku oktobra 2025, slabo leto pred koncem mandata. Nominacijska komisija je opravila vse ustrezne kadrovske postopke štirih kandidatov in nadzorni svet je vnovič izvolil dosedanjega predsednika. Debeljak jih je prepričal s svojo vizijo, dosedanjimi rezultati, učinkovitostjo in transparentnostjo delovanja. Toda prav (ne)transparentnost delovanja NS SDH in uprave, nasploh in sedaj, je problem. Kultura zaprtih krogov odločanja je sprta s poslanstvom SDH, transparentnost je bistvo njegove integritete. SDH ni običajna kapitalska družba, temveč pomemben skrbnik, upravljalec in usmerjevalec državnega premoženja. Pomeniti bi moral svetilnik korporativnega upravljanja. Transparentnost, odgovorno ravnanje in demokratični nadzor so zanj edino svetilo. Brez tega je korporativno upravljanje politično mrtvo.

Toda ostanimo za začetek znotraj formalnih voda. NS SDH ima tri člane od petih, deluje torej na robu legalne legitimnosti, kar je seveda odgovornost vlade. Kadrovski postopek so izpeljali v dveh mesecih, torej bi to lahko storili tudi po spornih volitvah. Morda so menili, da bi zamenjava koalicije po 1. aprilu 2026 lahko povzročila upravljavsko krizo SDH. Toda prav predčasna izvolitev je izvrsten politični razlog za menjavo NS in uprave. Tudi druga špekulacija, da mu s tem omogočajo lažje pridobivanje odpravnine pri morebitni predčasni razrešitvi, ni posebno umna. Politično sporni način imenovanja je tokrat dober argument za krivdno razrešitev. Skratka, NS in Debeljak igrata predvolilni politični poker s problematičnimi kartami.

Vsebinski argumenti izbire so se nanašali na poslovno uspešnost, dobro izpeljane projekte in vizijo razvoja. Nedvomno je Debeljak najkompetentnejši predsednik uprave SDH doslej. To pa pove več o drugih kot o njem. Poslovni rezultati so zelo dobri, donosnosti nadpovprečne, toda za njimi stojijo bikovski finančni trendi, postkovidni odboj rasti in inflacija, pa paradna energetika in pripojitev DUTB … Več je »nevidne roke« trga kot sijajnih vodstvenih potez. Spomnimo se javnega poloma z invalidskim podjetjem CSS in pokopa mariborske MLM, pa zapletov s SIJ in DARS, Črnčečevega čudaškega kadrovanja in orožarskega projekta DOVOS … Toda uprava ima v NS SDH slabo ogledalo. V svojem dokumentu o priporočilih in pričakovanjih SDH so nadzorniki ponudili povsem zgrešen korporativni pristop in kmalu zatem doživeli politični bumerang z ekscesnim dvigom plač uprave. Pod črto, sedanja nepopolna druščina na SDH nadaljuje sago neverjetnih strokovnih in političnih zdrsov. Tudi sedanje predčasno Debeljakovo imenovanje spada mednje.

Največja pomanjkljivost SDH, ki se je očitno njeni deležniki niti ne zavedajo, tiči v viziji in namenih SDH. Že desetletje bi moral početi to, kar so trenutno sporadično zastavili s spornim projektom oboroževanja. SDH bi moral skupaj s SID banko postati eden nosilcev državne industrijske in razvojne politike. Njegov portfelj je raznovrsten, poln razvojnih možnosti in priložnosti. Dva primera, minorni na Dunaju, velik doma. Kdaj, kako in s kom (namesto celovške Mohorjeve) bo SDH sposoben rešiti gordijski vozel okoli študentskega hotela Korotan, da o zapravljenih priložnostih na Seillerstatte ne govorimo. Majhna reč, kot CSS, toda sila povedna, kdor ve, zakaj gre. Iz domačih logov že desetletja štrli tragična usoda Pošte Slovenije, ključen projekt javne revitalizacije slovenskega podeželja, po avstrijskem vzorcu, če hočete. In tako naprej, strukturirano, sistemsko, razvojno, po regijah, panogah, starih in novih konkurenčnih priložnostih … Kdor tega ne ve, ne zmore in ne zna, nima kaj iskati na SDH, ne z leve in ne z desne, ne včeraj in še manj jutri. Neznosnega blefiranja je po desetih letih resnično dovolj.

Torej bi po desetletju korporativnega kolovratenja in političnih šlamastik veljalo stopiti naprej. Naši in vaši so vredni toliko, kolikor lahko ponudijo razvojnih rešitev. Država tu potrebuje odgovorne profesionalce, ki delajo za javno dobro in ne zase. Dosedanji politični hazard ima visoko razvojno ceno. Morda pa le najdemo odgovor na Gerontovo večno vprašanje v Scapinovih zvijačah: »Pa kaj, hudiča, so iskali na tisti galeji?« Saj vemo, pa težko povemo!