Hrvaška / Heni Erceg: Metoda tipanja

»Priznati moram, da si v Nemčiji in Avstriji leta 1933 in celo še leta 1934 nismo mogli predstavljati niti stotine, še več, niti tisočine tistega, kar se je že nekaj tednov pozneje nenehno rušilo na nas. Seveda nam je bilo od vsega začetka jasno, da moramo mi, svobodni in neodvisni književniki, pričakovati nekaj težav, neprijetnosti, sovražnosti … Očitno so se vse tiste strahote, kot je bilo sežiganje knjig in javno sramotenje, ki so nekaj mesecev pozneje že postale čisto vsakdanje, še mesec po Hitlerjevem prihodu na oblast celo najdaljnovidnejšim ljudem zdele popolnoma nepredstavljive. Nacionalsocializem je uporabljal brezobzirno metodo zavajanja, ker ni hotel razgaliti vse radikalnosti svojih ciljev, dokler svet ne otopi. Svojo metodo je razkrival preudarno; vedno je odmeril zgolj majhen odmerek, temu pa je sledil krajši premor. Zmeraj je bila ena sama tableta in nato je za trenutek zastal v pričakovanju, ali se ne bo nemara izkazalo, da je bila premočna, čakal je, ali bo vest sveta ta odmerek prenesla … Pri tajni akciji teptanja vsakršne svobode govora in sleherne neodvisne knjige, ki jo je načrtoval že davno, je uporabil to metodo tipanja.« V današnjih razmerah ni odveč navedba tega odlomka iz dela pisca Stefana Zweiga, opazovalca razkroja v prvi polovici 20. stoletja, pronicljivega analitika vzpona nacionalsocializma in molka Evrope, ker »se to dogaja samo v Nemčiji«, navdušenca nad Evropo brez meja, pregnanca vse do leta 1942, ko je napravil samomor.

Zanimiva je prav omemba metode tipanja, ki jo prebrisano uporabljajo vsi profašistični režimi, ko preverjajo, kolikšne so možnosti, da se bodo tisti, ki se s fašizmom niso pripravljeni sprijazniti, uprli. Tudi na Hrvaškem so dolgo tipali, do kod si lahko dovoli iti proustaška desnica, ko pa se je ta kot v ogledalu končno prepoznala v nosilcih oblasti, je sejanje strupenih tablet postalo zakonito in nebrzdano. Vsakršno divjanje desnih radikalov je postalo normalno in tako zdaj traja že pol leta, normalno je, da se skupina uličnih postopačev z insignijami ustaške države zbere pred stanovanjem parlamentarne poslanke Dalije Orešković in ji divjaško grozi, medtem ko sta v stanovanju njeni mladoletni hčeri, ona sama pa, kot je prav, pogumno stoji pred njimi na ulici in posluša odvratne, nedopustne žaljivke. Bi bila policija dolžna razgnati fašiste, nezakonito zbrane pred stanovanjem ženske, ki zgolj glasno nasprotuje temu, da je država skrenila v fašizem? Seveda bi bila. Namesto tega pa so policisti mirno poslušali performans skupine neonacistov in celo sodelovali v njem.

Je normalno, da minister za branitelje tako ogroženi političarki reče, naj pazi, kaj govori, in naj malo omili svoje besede? Kajti oni – ta oblast – so tisti, ki bodo določali obseg svobode govora in dušili vse, kar se ne ujema s sedanjo profašistično tako imenovano domoljubno matrico, posebej še v kulturi ali odnosu do Srbov. In ker je »tipanje« in dajanje »ene same tablete« zamenjala odkrita fašizacija države in so zasejali kar precej strahu, je vladajočo elito nemalo presenetil veliki antifašistični pohod z več tisoč udeleženci, ki so dvignili glas v nasprotovanju vrnitvi Hrvaške v najbolj črno temo ustaške NDH. Premier, popolnoma osupel nad množičnim uporom državljanov proti prepovedim kulturnih prireditev, napadom na Srbe, fašizaciji družbe, je končno snel masko, se znesel nad levico in antifašisti ter ogorčeno bevsknil, da je njegova HDZ »zadnji branik normalne Hrvaške«.

Kaj pa naj bi bila normalna Hrvaška? Tista, ki brezglavo tone v ideološki mrak in neobvladljivo korupcijo, saj visoke državne uradnike mafija podkupuje s klobasami, jelenjimi zrezki in kupi denarja, recimo nedavno aretiranega glavnega državnega inšpektorja. Premier ima dejansko prav – HDZ je res branik pred normalno Hrvaško, takšno, v kakršni »imenitni« hadezejevec iz Splita udeležencev antifašističnega protesta ne bo mogel imenovati »smeti« in »golazen jugoslovanska«, obrambni minister, mračni proustaški model, pa pohoda državljanov ne bo mogel razglasiti za »protihrvaški shod«. Niti ne bo mogel eden od županov reči, da je napad črnosrajčnikov na udeležence srbskih kulturnih prireditev »veliko manjše zlo od antifašističnih zborovanj«.

In kar je najhuje, ta »golazen jugoslovanska« je na protestu nosila partizansko zastavo s peterokrako zvezdo in celo nekaj transparentov z gesli v cirilici. Cirilica kot znak solidarnosti s Srbi, ki so najpogostejša tarča napadov neoustašev, peterokraka pa kot večni simbol delavske in antifašistične solidarnosti po vsem svetu. Toda inštruktorji tistih, ki so jih spustili z verige, da bi tipali teren, dobro vedo, da je vrnitev Hrvaške h koreninam iz fašističnega obdobja in despotstvu ene partije nemogoča brez revizije zgodovine, od tod tudi njihov prezir do hrvaškega antifašizma in laž o prepovedi uporabe peterokrake zvezde v evropskih državah.

No, ta oblast, ki je že na meji totalitarnosti, se ne boji niti peterokrake niti partizanskih zastav, razlog za njen gnev je popolna nepripravljenost na to, da nekaj tisoč državljanov, ki jim je dovolj tega, da meje svobode določajo horde črnosrajčnikov in ohola, koruptivna oblast, ni pokazalo nikakršnega strahu. Sejalci strahu so branik pred normalno družbo. Toda zdi se, da je začel ta branik popuščati.