Hrvaška / Heni Erceg: Metoda tipanja

»Priznati moram, da si v Nemčiji in Avstriji leta 1933 in celo še leta 1934 nismo mogli predstavljati niti stotine, še več, niti tisočine tistega, kar se je že nekaj tednov pozneje nenehno rušilo na nas. Seveda nam je bilo od vsega začetka jasno, da moramo mi, svobodni in neodvisni književniki, pričakovati nekaj težav, neprijetnosti, sovražnosti … Očitno so se vse tiste strahote, kot je bilo sežiganje knjig in javno sramotenje, ki so nekaj mesecev pozneje že postale čisto vsakdanje, še mesec po Hitlerjevem prihodu na oblast celo najdaljnovidnejšim ljudem zdele popolnoma nepredstavljive. Nacionalsocializem je uporabljal brezobzirno metodo zavajanja, ker ni hotel razgaliti vse radikalnosti svojih ciljev, dokler svet ne otopi. Svojo metodo je razkrival preudarno; vedno je odmeril zgolj majhen odmerek, temu pa je sledil krajši premor. Zmeraj je bila ena sama tableta in nato je za trenutek zastal v pričakovanju, ali se ne bo nemara izkazalo, da je bila premočna, čakal je, ali bo vest sveta ta odmerek prenesla … Pri tajni akciji teptanja vsakršne svobode govora in sleherne neodvisne knjige, ki jo je načrtoval že davno, je uporabil to metodo tipanja.« V današnjih razmerah ni odveč navedba tega odlomka iz dela pisca Stefana Zweiga, opazovalca razkroja v prvi polovici 20. stoletja, pronicljivega analitika vzpona nacionalsocializma in molka Evrope, ker »se to dogaja samo v Nemčiji«, navdušenca nad Evropo brez meja, pregnanca vse do leta 1942, ko je napravil samomor.