Knjiga / Jo Nesbø: Nočna hiša

+ + + +

Pisanje kot poskus pozabe

Norveški pisatelj Jo Nesbø (1960) je s svojim obsežnim opusom, v katerem je več kot ducat trdih kriminalk s Harryjem Holom, ki niha v razpoloženju in odnosu do treznosti, postal blagovna znamka. Ki kot da se mora – podobno kakor J. K. Rowling, avtorica knjig o Harryju Potterju – potem dokazovati še v drugih žanrih, recimo v pripovedi o odnosu ljudi iz zakotja do tujcev in kapitala v Kraljestvu. Ali v srhljivki, za kar se deklarira Nočna hiša.

Tridelni roman se začne s kingovsko srhljivko, ki ni brez patine, značilne za stare mojstre; fantu, ki se nalašč izmika v cinizem in odljudnost, po prihodu v nov kraj k sorodnikom nihče ne verjame. Še manj po tem, ko zatrdi, da je njegovega prijatelja, ki ga je prej prepričal, naj zavrti številko neznanca, omeni hudiča in odloži, začela jesti slušalka iz telefonske govorilnice. Ni ravno kakšen kvarnik, saj je to že v prvem poglavju, in vse skupaj potegne bolj na mladinsko čtivo, ki izrablja stare hiše in okoli njih stkane legende, čudežne stare knjige z uroki in njihovo delovanje.

V drugem delu se ista hiša pojavi kot kraj obletnice razreda, na katero pride petnajst let po dogodkih iz prvega dela tudi avtor zgodbice z začetka, malo preveč spije in se potem kesa in spoveduje pred sošolci zaradi neprimernega vedenja v mladosti. Ne, ne, mu pravijo sošolci, zdaj, ko si uspešen pisatelj, si enostavno precenil svojo vlogo negativca, saj za nas v resnici nisi imel časa, ker si preveč bral. In se prebrano – od aluzij na Kafkovo Preobrazbo, ko zarojijo redki škržati in je med njimi sošolec, ki se nanje spozna, ali pa na kakšno grozljivko o propadu prekletih hiš s svojo logiko ali pa so tu aluzije na zombije in preobrazbe vseh vrst – v Nočni hiši tudi prepozna.

Potem nastopi tretji del, v katerem se Nesbø pripovedno spretno umakne v fantastiko. Natančneje v tisti del, v katerem so nenavadnosti podprte z delovanjem substanc ali s posebno pripovedovalčevo občutljivostjo, ki je mejna, nora in ga dela psihično obrobnega. V drugem delu so se karte iz prvega premešale drugače, v tretjem pa iste figure in zapleti, požari in hiša, iz katere v sredini raste drevo, dobijo nove, stvarnejše odtenke in pojasnitve.

Nočna hiša, trikratno osrednje prizorišče grozljivega, postane vrhunec in sadež terapije, ki naj potlači in prikrije tisto, kar se je zares zgodilo in korenini v družinski anamnezi in vodi k amneziji. Nesbø je suveren v načinu pletenja pripovedi, nekam na ameriško obrobje postavljena zgodba – da bi bolj poudaril vir in navezave – pa po plasteh in v drobnih korakih razkriva ozadje, ki je na koncu rešeno vsakršnega suma nadnaravnega in grozljivega.