Knjiga / Branko Gradišnik: Skrunitelj

+ + + + +

Esejistični roman pretežno o Cankarju.

Gradišnik, ki je vrsto svojih del gradil kot samopredelovanje lastnih izkušenj skozi literaturo, je blizu prvi ikoni slovenske proze, ki je iz svojih bolečin dve desetletji spletala literarne vrhunce nacionalne književnosti. Pisanje je sicer utečena oblika poskusa prebolevanja in predelovanja mučne preteklosti. A Cankar ni pisal, da bi se samoozdravil, zaklad bolečih spominov je negoval v izvirni obliki, saj ga je uporabljal in vseskozi preoblikoval kot neizčrpen vir produkcije, ki ga je postavljala na literarni Parnas in mu hkrati prinašala dober zaslužek. Ta mu je omogočal redek privilegij, da je prost službe živel od pisanja.

Avtor je metikulozni raziskovalec, ki je prečesal literarno zgodovino in kot detektiv osvetlil tudi številna pričevanja deklic, sodobnikov in pivskih bratcev, ki skazijo idilično sliko lavreata. Ta ni vračal dolgov – ne posojilnicam, ne zasebnikom, ne prijateljem in ne založnikom. Zneski so bili visoki, njegovi poroki so kdaj ostali brez posestva; lepo vsoto je izvlekel celo od rodnega brata, kateremu je natvezel, da denar potrebuje za ženitev. A ni ostajal le pri novcih – ko je dobil v roke rokopis spominov pokojnega pisatelja Trdine, da bi jih pospremil k objavi, jih je varno spravil v predal – najdeni so bili šele po njegovi smrti –, medtem pa je njegov princip uporabil pri pisanju črtic.

Gradišnik je kajpak skrunitelj Ivanovega imena, a to je izpeljal prepričljivo, sploh, ko je perspektivo, kaj je hotel avtor povedati, prestavil v – kaj je zamolčeval? Toda knjiga seže še stoletje naprej, ko prinaša pomenljive izsledke cankariane, ilustrativne trenutke iz zgodovine založništva in neizprosno aplikacijo psihopatologije medčloveških odnosov. Skratka, neznani Cankar v mračni luči.