Teden / Škrbavi nasmeh podarjenega konja

Ko je predsednik vlade 12. novembra na novinarski konferenci govoril o javnem naročilu za dostop do platforme, ki naj bi vsem državljankam in državljanom omogočila brezplačen dostop do orodij generativne umetne inteligence, sta strokovna in laična javnost podvomili o smotrnosti velikopoteznega projekta.

Te dvome lahko cinično skrčimo na godrnjanje, ki bi ga bilo načeloma mogoče zatreti s pregovorom »Podarjenemu konju se ne gleda v zobe«. A težava je v tem, da je nasmeh tega konja škrbav. Prav tako ni zares podarjen, saj naj bi vlada v vzpostavitev platforme po nekaterih ocenah vložila 10 milijonov evrov državnih sredstev, pri čemer strokovnjaki opozarjajo, da je predvideni znesek optimistično skromen. Do naročila je skeptična tudi posadka nevladne organizacije Danes je nov dan, inštituta za druga vprašanja, zato je te dni na predsednika vlade naslovila odprto pismo, v katerem naročilu nasprotuje, saj je prepričana, da »nakup licenc tujih korporacij spodkopava digitalno suverenost Slovenije, ogroža varnost in nasprotuje nacionalnim ter evropskim strateškim usmeritvam«. Njene dvome je podprlo dobrih 70 podpisnikov, široka koalicija strokovnjakinj in strokovnjakov, ki opozarjajo, »da mora tehnologija služiti ljudem, demokraciji in okolju, ne pa interesom tujih tehnoloških korporacij«.

Namen državnega naročila namreč ni razvoj slovenskega sistema generativne umetne inteligence, s katerim bi vzpostavili neodvisnost od tujih tehnoloških velikanov, temveč brezplačen dostop do najboljših jezikovnih modelov, ti pa so trenutno bodisi ameriški bodisi kitajski. Pisci odprtega pisma se ob tem sprašujejo: »Zakaj država sredstev ne usmerja v razvoj javne odprtokodne slovenske generativne umetne inteligence, namesto da povečuje odvisnost od komercialnih ponudnikov, katerih odločitve narekujejo ozki finančni in geopolitični interesi?«

Dr. Marko Grobelnik, vodja oddelka za umetno inteligenco na Institutu Jožef Stefan, je v nedavnem intervjuju za Radio 1 na podobno vprašanje odgovoril z nerodno prispodobo: »Če želimo uporabljati najboljši evropski ali slovenski model, je to tako, kot bi naredili razpis za najboljšo leseno žlico, s katero bomo jedli kosilo.«

Med laiki je sicer najpogostejši in popolnoma zdravorazumski pomislek ta, da lahko že zdaj kdorkoli brezplačno dostopa do velikih jezikovnih modelov, med katerimi je najbolj priljubljen ChatGPT. V prvem četrtletju letošnjega leta je te modele redno uporabljalo kar 38 odstotkov prebivalstva. Marko Grobelnik je v omenjenem intervjuju pojasnil, da je razlika med brezplačnimi in plačljivimi modeli ogromna in da brezplačne različice jezikovnih modelov, ki jih uporabljamo trenutno, »niso tako dobre, kot se morda zdi,« ter poudaril, da »so na voljo bistveno boljše stvari«. To je utemeljil s še eno prispodobo: »To je tako, kot bi se na dirko pognali z navadnim mestnim avtomobilom. Če želite zmagati, potrebujte boljši avto.«