Intervju / »Spomnite se, kakšna je bila televizija po koncu mandata vlade Janeza Janše«

Izkušena novinarka in urednica Ksenija Horvat je verjetno najbolj znana kot voditeljica oddaje Intervju na TV Slovenija. A to že nekaj časa ni več, od oktobra 2023 je direktorica TV Slovenija. Vodi nacionalno televizijsko hišo, ki je vseskozi tarča političnih interesov, medij, katerega organizacijska struktura je preživeta, javni zavod, ki zaradi različnih vzrokov komajda opravlja naloge posebnega kulturnega in nacionalnega pomena. Kako uspešna je torej? Kaj so največje težave na nacionalki? In kako se bo ta spoprijela s ponorelim svetom, v katerem živimo?

Zakaj ste se odločili, da ne bomo sodelovali na Evroviziji? Med Izraelom in Hamasom je bil podpisan mirovni sporazum. 

Premirje ne pomeni konca vojne. Dostop do Gaze je še omejen, novinarji, ki poročajo od tam, so še vedno tarča, Palestinci še vedno umirajo, humanitarne razmere v Gazi so še vedno neznosne, Izrael še vedno pritiska na Palestince na Zahodnem bregu in v Vzhodnem Jeruzalemu. Nekaj se je spremenilo, a ne dovolj. Tudi na ravni Evropske radiodifuzne zveze (EBU) je ostalo veliko odprtih vprašanj. Tja sem v minulem letu dvakrat poslala pismo, v katerem sem izrazila pričakovanje, da se bodo lahko članice transparentno odločile o sodelovanju Izraela, hkrati sem zahtevala pojasnila o poteku glasovanja, a na to nisem dobila prepričljivih odgovorov. Odločitev, da ne bomo sodelovali na Eurosongu, je bila težka. Nekaj zaradi tradicije, nekaj zaradi vseevropske narave te prireditve, predvsem pa, ker Eurosong gleda veliko mladih gledalcev, tem bomo v prihodnjem letu težko ponudili kaj primerljivega. Sodeč po elektronskih sporočilih, ki jih dobivam, pa tudi po odzivih v javnosti, nas velik del javnosti podpira.

Ciniki bi rekli, da ste ravnali po navodilih slovenske vlade, ki je ostra do Izraela. 

Ne bi rekla. Vlade pridejo in grejo, RTV pa ima 50-letno zgodovino poročanja z Bližnjega vzhoda, številne oddaje in izoblikovana novinarsko-uredniška stališča. TV Slovenija je dogajanje na Bližnjem vzhodu vseskozi spremljala natančno, kritično, prikazovala je izraelsko realnost in vedno tudi palestinsko. Na TV Slovenija smo od samega začetka poudarjali, da je Evrovizija prireditev, ki si ne sme zatiskati oči pred dejstvom, da v strašnih okoliščinah nedaleč stran umirajo civilisti, otroci, ženske. Ne moremo se udeleževati veseljačenja na odru, če ljudje umirajo in trpijo.

Novinarka ste, urednica, ogromno izkušenj imate. Nekateri so TV Slovenija očitali, da ima preveč razumevanja za palestinsko stran, govorili so, da ste hamasovci. No, to so njihova mnenja, zanima me vaše. Ste zadovoljni s poročanjem? 

Kako bi lahko bila zadovoljna s poročanjem o vojni, če je to vojna, o kateri lahko poročaš le iz sekundarnih virov? V tej vojni vse od Hamasovega napada tudi mi nismo imeli novinarjev, saj je izraelska vlada blokirala dostope v Gazo. Razumem, da obstajajo varnostni razlogi, ampak to je prvi vojaški spopad, v katerem tuji novinarji niso imeli dostopa do dogajanja. Kako smo poročali? Seveda so se pojavljale napake, včasih si prehiter in površen, a če pogledam realno, ni bilo slabo. Gotovo veste, kako močen je izraelski PR, kakšen vpliv ima v Srednji in Vzhodni Evropi. Spomnim se srečanja EBU, kjer je k meni pristopil eden od šefov javne televizije in me vprašal, zakaj imamo težave z Izraelom na Eurosongu, ali je to zato, ker imamo v Sloveniji toliko palestinskih beguncev. Odgovorila sem mu, da jih nimamo in da ne razumem vprašanja. Ali ne gledamo istih televizijskih posnetkov popolnega uničenja Gaze? TV Slovenija je jasno poročala o Hamasovem terorističnem napadu in prav tako je jasno poročala o disproporcionalnih povračilnih ukrepih, ki so uničili vse, kar se je dalo uničiti.

V zadnjih treh letih se je informativni program izboljšal. Televizija je manj politično obremenjena, kot je bila. Sam vidim v tem programu dve težavi, ena je senzacionalizem, druga preživeti formati. 

Kaj imate v mislih?

Povsem osupla sem bila, ko sem prebrala odziv stranke SD. To, da se oglasi katerakoli stranka in vrednoti, kaj so novinarsko-uredniške odločitve in kakšna bi morala biti oddaja – to je nesprejemljivo, nespodobno, tudi zelo nevarno.

Mislim na oddajo Tarča in na konflikt, ki so ga povzročile besede o njej v programsko-produkcijskem načrtu.

Vse skupaj je po nepotrebnem prenapeto. Odgovorna urednica informativnega programa Polona Fijavž je v osnutku programsko-produkcijskega načrta zapisala, da »Tarča ne bo senzacionalistična« in da se bo uredništvo trudilo za čim bolj kompetentne sogovornike. Preprosto rečeno, nekoliko manj polemike, nekoliko manj arene, nekoliko več preiskovalnega novinarstva, kakovostnih gostov in k rešitvam usmerjenih razprav. Torej vse to, kar je že zapisano v programskih standardih RTV in v poklicnih merilih novinarske etike. Gotovo veste, da je javnost zelo nestrpna, kadar ima vtis, da se v oddajah pojavljajo vedno isti politiki, da so cilj razprave kri in solze, ne pa pogled naprej. Torej odgovorna urednica informativnega programa je v osnutek zapisala samo to, kar iz tedna v teden zahteva od vseh uredništev, tudi od Tarče. Zaradi ponorelega sveta, v kakršnem živimo, je to zelo pomembno, urednica je pri teh prizadevanjih deležna vse moje podpore. Šestčlansko uredništvo Tarče iz tedna v teden producira zahtevne oddaje z elementi preiskovalnega novinarstva, to je močan tempo, izčrpavajoč, priznati pa si moramo, da nekaj oddaj letos ni uspelo, radi bi, da bi bilo takšnih manj. To je vse.

Ne razumem žolčnega odziva na besede o poglobljeni in kakovostnejši razpravi. Oglasili so se novinarji, pojavila so se protestna pisma, na koncu je protestirala celo stranka SD.

Pogled ustvarjalcev Tarče dobro razumem, televizijci se hitro odzovemo z defenzivno držo na vsako kritiko. Tudi razumem strukturo odzivov v delu strankarskih medijev. Bila pa sem povsem osupla, ko sem prebrala odziv stranke SD. To, da se oglasi katerakoli stranka in vrednoti, kaj so novinarsko-uredniške odločitve in kakšna bi morala biti oddaja – to je nesprejemljivo, nespodobno, tudi zelo nevarno. Vsekakor avtor te izjave ne ve nič o avtonomiji medijev.

Prihodnje leto bodo dvoje volitve, domnevam, da se bodo politiki na TV Slovenija pojavljali vsak dan.

Res bo ogromno raznih soočenj, volilnih oddaj, ki jih določa zakon, tu nas pri konceptih oddaj čaka še ogromno dela. Iz zadnjih referendumov smo se lahko naučili veliko o zlorabi referendumskih oddaj, nazadnje smo imeli v studiu več kot 30 gostov, to ni več okolje, ki bi omogočalo osnovno novinarsko delo. To je cirkus, kdorkoli lahko zlorabi mikrofon javne televizije, da lansira tudi popolne neresnice. Tempo oddaje je tako nor, da voditelj ne more opraviti svoje naloge, kaj šele, da bi preverjali dejstva. Družba se je spremenila, laži, zavajanje, lažne novice so postali vsakdanji pojav, vse skupaj je postalo nespodobno. Ljudem se ni več nerodno zlagati pred kamero. Novinarsko še nismo našli najboljših odgovorov na vprašanje, kako na soočenjih preverjati dejstva. Se pa s tem intenzivno ukvarjamo. A prav zato, ker bo toliko predvolilnih oddaj, želimo druge oddaje odpirati ljudem, ki so kompetentni, strokovni govorci. Takšne spremembe se ne zgodijo same od sebe. Potreben je premik v glavi ljudi, ki ustvarjajo program, dozoreti mora prepričanje, da je za zdravo družbo pomembno, da pri nas ne nastopajo samo politiki in dežurni vsevedi, pač pa kompetentni sogovorniki. Seveda je prav, da politiki pojasnjujejo nove ukrepe, prav je, da predstavljajo pogled na zakonodajo, a prav je tudi, da se zagovarjajo, če storijo kaj narobe. Tukaj smo še šibki, politiki se radi izognejo odgovornosti.

Najlažje je postaviti politika pred kamero. Določiš neko temo, pokličeš enega z desnice, enega z levice, resnica pa je na sredini, denimo pri Anžetu Logarju, ki ravno stoji tam. 

Tega nočemo delati. Ni vse idealno, ampak tudi pri tem je informativni program dosegel veliko. Še vedno se dogajajo levo-desna soočenja, a jih je bistveno manj. Struktura zaposlenih v informativnem programu je podobna kot pred tremi leti. Z vsemi zaposlenimi moraš delati nov koncept informativnega programa. Samo spomnite se, kakšna je bila televizija po koncu mandata vlade Janeza Janše. Bili smo potolčeni, razdrobljeni, razsuti, v informativnem programu je bilo najtežje. Tudi gledanost je bila na najnižji točki. Ko danes gledam TV Dnevnik – res je včasih boljši, kdaj je slabši – je to v svetlobnih letih izražena razlika v primerjavi s tistim, kar smo gledali pred dvema letoma. Podatki o gledanosti kažejo, da gledalci opažajo trud kolegov v informativnem programu.

V minulem letu in pol je bila TV Slovenija edini televizijski medij v Sloveniji, ki se mu gledanost povečuje, gledanost je zrasla tudi Odmevom in TV Dnevniku. Niso vsi meseci enako dobri, vendar smo tako rekoč vseskozi v zelenih številkah.

Tudi Tarča ima visoko gledanost, višjo kot Odmevi in TV Dnevnik. 

Odvisno, oktobra je bila daleč najbolje gledana informativna oddaja TV Dnevnik, čeprav imajo polemične oddaje praviloma boljšo gledanost, ker prinašajo več drame, več čustev. V minulem letu in pol je bila TV Slovenija edini televizijski medij v Sloveniji, ki se mu gledanost zvišuje, gledanost je zrasla tudi Odmevom in TV Dnevniku. Niso vsi meseci enako dobri, vendar smo tako rekoč vseskozi v zelenih številkah. To pomeni, da pridobivamo gledalce, čeprav gledalci linearne televizije praviloma zapuščajo in se selijo na spletne platforme, na Netflix, HBO, YouTube. Seveda bi kdo dejal, da dobivamo nazaj, kar smo izgubili v času prejšnje vlade, morda je to veljalo prve mesece, zdaj ne več. Za zdaj smo dolgoletni trend zmanjševanja gledanosti ustavili, res pa je, da ne vemo, kako bo v prihodnje. Komercialne televizije se hitro prilagajajo novim okoliščinam in z resnimi, javnemu mediju primernimi oddajami ne moremo konkurirati resničnostnim šovom in razvedrilu.

Omenili ste kredibilne in strokovne razprave. Je res, da uvajate omizje? 

Da, potrebujemo oddajo, ki bo na našo družbo pogledala iz ptičje perspektive in vrednotila aktualne družbene premike in fenomene. V osrednjem večernem terminu bomo imeli počasno, tehtno, strokovno, intelektualno razpravo, ker jo je treba negovati, pokazati, da se da pogovarjati tudi o najtežjih temah.

Kdo bo to gledal? 

Smo javni medij, javni medij potrebuje dialoške oddaje, oddaje, ki nakazujejo pot do rešitev. Družba je hrupna in hitra, mi pa bomo imeli oddajo, kjer se bodo normalni ljudje pogovarjali na normalen način. Gledanost ne bo velika, a vemo, zakaj bomo delali to oddajo.

Za kaj takšnega potrebuješ veliko znanja, izkušenj. Naj omenim primer z drugega področja. Internetni portal ne spada pod vašo jurisdikcijo, a sprašujem vas, kako to, da se na enem izmed najbolj branih slovenskih portalov pojavljajo članki, ki so copy paste sporočil z novinarskih konferenc interesnih združenj. Takšna je bila denimo novica o tem, kaj si o dolgotrajni oskrbi misli GZS. 

Ne poznam te novice, o podrobnostih bi morali vprašati direktorico digitalnih vsebin. Naj odgovorim na splošno. Ravno včeraj sem imela delovno srečanje z direktorjem radia in direktorico digitalnih vsebin z naslovom Poglobljeno novinarstvo. Kaj torej želimo? Zdaj smo tako konsolidirani, da lahko sestavimo kakovosten TV Dnevnik, kakršen sodi na javno televizijo. Naslednji korak je premik od gole poročevalske funkcije, ki jo omenjate, k temu, da ima novinar možnost reflektirano, kontekstualizirano obdelovati teme, za katere uredništvo presodi, da jim želi v prihodnjem obdobju posvečati pozornost. To je naša osnovna naloga. Ustvarjamo novinarje, ki bodo dobro poznali neko področje. Hkrati poskušamo narediti sistem, v katerem bodo vse tri enote bolje sodelovale, sprožili smo torej proces integracije.

Razumem, a omenjeni članek je povzročil veliko razprave, vetra, komentarjev, četudi je enostranski. Javna televizija ste. 

Kot rečeno, nimam pooblastil za urejanje MMC. Sicer pa se trudim ne biti obsedena s tem, kar piše v komentarjih. Spremljam jih sporadično, me pa kolegi opozorijo, kadar je kje kaj relevantnega. Razprava, ki se je razvnela ob našem nedavnem referendumskem soočenju, se mi je zdela koristna, avtorji so zaznali iste težave kot mi. Spreminjajoči se svet nas sili k spreminjanju izvedbe referendumskih oddaj, verjetno tudi volilnih, nekaj bomo morali spremeniti predvsem z vključevanjem preverjanja dejstev. Torej nekateri odzivi so lahko koristni, toda ob neumnostih, blatenju in lažeh hitro izgubiš fokus.

Popolnoma jasno je, da se je bilo vredno boriti, jasno je, da je bila novinarska stavka dragocena, da so bili dragoceni tudi tisti, ki so se upali izpostaviti hudim pritiskom prejšnjega vodstva. Česa takega v vsej svoji karieri nisem doživela in upam, da ne bom nikoli več.

Zakaj komentarjev ne ukinete? 

O tem smo razmišljali, o tem smo se že pogovarjali, ni pa to moje področje.

Vse, kar imamo novinarji, je verodostojnost. Nekateri novinarji občasno prevzamejo vodenje javnih prireditev. Tudi vi ste vodili panel na Blejskem strateškem forumu, pa ste direktorica TV Slovenija. 

To je bil lep primer dolgoletnega medijskega partnerstva med Blejskim strateškim forumom in RTV Slovenija, ki je bila medijski pokrovitelj. Vodila sem pogovor, ki je poleg predsednice Nataše Pirc Musar vključeval še nekaj drugih predsednikov vzhodno- in srednjeevropskih držav, torej predstavnike predstavniške oblasti, ne izvršne. Vse sem naredila »by the book«, obvestila sem upravo in svet RTV. Za vodenje nisem bila plačana, ker je bil to prispevek RTV k tej pogodbi. Vse sem speljala tako, da je imela korist od prireditve RTV. Blejske forume vodijo ljudje z BBC, CNN, iz Economista, zdelo se mi je prav, da je zraven tudi TV Slovenija. Ljudje, ki so bili tam, so rekli, da sem dobro opravila svoje delo.

Razumem, ampak zakaj ste izzivali? Zakaj dajati tistim, ki napadajo javni medij, možnost, da ga napadajo še naprej? 

Če malo izzivaš, ni nič hudega, če to delaš tako, da lahko odločitve jasno zagovarjaš in veš, zakaj si jih sprejel. Je pa tudi res, da pogrešam novinarsko delo. Ko sem postala direktorica, sem mislila, da bom lahko občasno naredila še kak intervju, vendar mi je hitro postalo jasno, da bi s tem preveč premešala pristojnosti.

Ste v zadnjem letu zaradi kršitve programskih standardov res izdali šest opozoril pred odpovedjo? 

Vsekakor tehnično opomin izda uprava na naš predlog. Ne vem, koliko jih je bilo, mislim, da je šlo tudi za nekatere nastope v reklamah, kar je kršitev programskih standardov, ki so jasno zapisani v poklicnih merilih. Kljub temu se kakšnemu novinarju še vedno zdi modro, da nastopi v oglasu ali da sodeluje na oglaševalski prireditvi. To se ne sme. Nekaj opozoril je bilo povezanih s slabo opravljenim delom, zaradi česar je nastala programska škoda. Z opominom ni nič narobe, je opozorilo, ne ultimat.

Tudi vi ste od prejšnje strukture dobili opomin. 

Res je, z nekaj deset sodelavci smo podprli Sašo Krajnca, proti kateremu je tedanje vodstvo pripravljalo kaznovalne ukrepe, ker je javno povedal, da je vodstvo skušalo vplivati na oblikovanje informativnih vsebin. Opomine je prejelo 38 zaposlenih, namen teh opominov pa je bilo utišanje stavkajočih.

Zakaj se RTV Slovenija ni postavila v bran Jožetu Možini, ki je v sodnem sporu s pesnico Svetlano Makarovič? 

Nimate prav. Nedavno ga je ne primerno in žaljivo napadel nekdo na zborovanju. V bran se mu je z jasnim sporočilom za javnost postavila uprava RTV Slovenija. Kar je bilo korektno.

To že, ampak tožbe, ki jo je vložil, ne vodi več hišni odvetnik. 

Aha, zdaj razumem, o čem me sprašujete. To je storil nekdanji predsednik uprave RTV Slovenija Zvezdan Martič, ki je pri svoji odločitvi pokazal doslednost, tudi drugi zaposleni nimamo podpore hišnega odvetnika, če se odločimo za zasebno tožbo.

Omenil sem zastarele formate. Zakaj imate v programu netelevizični oddaji, kakršni sta Pričevalci in Spomini? 

Ti oddaji že dolgo nista več le pripovedovanje spominov, razvili sta se v dokumentarno formo z veliko filmskega in slikovnega gradiva. Pripovedi so torej vpete v podobo časa. Kljub vsemu mora biti to, kar je izrečeno v takšni oddaji, preverjeno, ne sme se kar nekaj snemati in spuščati v program, to nam prepovedujejo tudi poklicna merila. Obe oddaji imata svoj krog gledalcev, ki je razmeroma velik. In nista tako nepomembni, kot namigujete, danes vsepovsod beremo in poslušamo o spominskih študijah, o ustni zgodovini ... Bodiva odkrita, enim gre na živce ena oddaja, drugim druga. Format oddaj res ni namenjen vsem, nekaterim ni blizu linearna, počasna pripoved, hkrati pa si nekateri starejši te oddaje ogledajo po večkrat. Če bi bili Pričevalci in Spomini največja težava te televizije, potem pri nas ne bi bilo težav.

Po novinarski stavki je marsikdo pričakoval več, ne zgolj vrnitev k standardom izpred nekaj let. Ta velika hiša je okostenela, je kot zarjavel tanker, ki pluje po kurzu, večje spremembe smeri pa ne naredi. 

Na začetku mandata sem naivno pričakovala, da bomo zaradi strahovite želje, da to televizijo spravimo na noge, uspešnejši ali hitrejši. Delno sem razočarana. Ne pa nad celotno televizijo. Obstajajo skupine, ki so bolj ustvarjalne, ki so začele delati, razmišljati, ki jim ni vseeno. Kaj nam torej kažejo podatki o gledanosti? Kažejo, da gledalci nagrajujejo, če se nekdo za neko oddajo trudi, če se spreminja format, če se prilagaja sodobnim časom. Mantra naše ekipe, mene in odgovornih urednikov, je ustvariti nekaj novega. Ni pa preprosto, ker te mantre ne sprejemajo vsi. Saj vidite, da nekatere zmoti že, ko samo predlagaš majhno spremembo. Kljub temu vztrajam, da smo na številnih področjih dosegli velik napredek, smo bistveno bolje naoljen stroj kot pred dvema letoma. Zdaj bi potrebovali, da izvedemo vse reforme, samo malo miru.

Kako delati v hiši, kjer del kolektiva čaka, da naredite kakšno napako? 

Tega sem se že navadila, vsi delamo napake, tudi jaz jih. Napake si moramo dopuščati. Ljudem rada rečem, poskusite, poskusite še enkrat, če ne gre, se boste nekaj naučili, statičnost je nekaj slabega. Naš sistem je okostenel, paradigmatske spremembe so skoraj nemogoče. Omejujejo nas pravila javnega sektorja. Po eni strani varujejo delavce, kar je dobro, nihče ne želi delati z izgorelimi, iztrošenimi ljudmi, hkrati je res, da nimamo sistemiziranih delovnih mest. Medijski svet se spreminja z veliko hitrostjo. Potrebujemo nova delovna mesta, nove opise delovnih mest, mi pa se ne premaknemo od starih sistemov. Zdaj lahko zaposleni nove naloge odkloni, saj jih ni v opisu del in nalog. Sprašujem se, ali moramo za naloge, ki jih prinaša sodobnost, res zaposlovati nove ljudi. Bomo še dražji? Seveda si želim, da ljudje uživajo v svojem delu, da jih varuje delovnopravna zakonodaja, ampak s takšnimi pogoji smo nekonkurenčni. Neka zunanja produkcijska ekipa vse skupaj naredi petkrat ceneje kot mi …

Bodiva odkrita, enim gre na živce ena oddaja, drugim druga. Če bi bili Pričevalci in Spomini največja težava te televizije, potem pri nas ne bi bilo težav.

… in krši kopico zakonov in dogovorov. Pravila varujejo delavce.

Res je. Tudi sama mislim, da je delavce treba varovati. Toda novinar ste, povejte mi, kolikokrat ste se ozirali na delovni čas, ko ste bili na sledi dobri zgodbi.

Bolj sem se oziral na deadline. 

Pravila javnega sektorja v medijskem okolju niso življenjska. Poleg tega imamo še druge težave. Denimo sodišča. Pred kratkim sem dobila zahtevek (in grožnjo z izvršbo), da naj nekega človeka vrnem na delovno mesto urednika osrednjih oddaj. Očitno zdaj sodišča odločajo, kdo bo urednik Dnevnika in kdo ne. Predstavljajte si, kaj to pomeni za novinarsko ekipo, za vsebino, za program. Tako so pri nas še vedno zaposleni posamezniki, ki jih je z radodarnimi pogodbami pripeljala prejšnja oblast. Številni so začeli delati brez ustrezne izobrazbe, izkušenj, postali so uredniki, prišli so na mesta, na katera drugi, tudi sposobnejši, čakajo leta. Prihajalo je do velikih paradoksov in nesmislov. Vse to te utruja, vsi ti nesmisli jemljejo voljo.

Kako boste uredili ta nesorazmerja? 

To lahko rešimo samo z novo sistemizacijo delovnih mest. Kako daleč smo z njo, sprašujem vsak teden na vseh RTV-forumih. Res jo potrebujemo. Marsikatera težava odgovornih urednikov bi se tako končala, saj jim bo nova sistemizacija omogočila, da bodo ljudi lahko razporedili tako, kot je smiselno in prav. Uprava je na tem področju aktivna, stvari se usklajujejo s sindikati, konstruktiven je svet delavcev, ampak v tej hiši ni nikoli nič enostavno.