V središču / Referenduma ni odločila »sprememba volje ljudstva«

Državna volilna komisija je v ponedeljek potrdila izid referenduma in zaradi nepristojnosti zavrgla ugovore Srebrne niti in volivca Bogdana Biščaka, ki so se nanašali na nepravilnosti v kampanji. A s tem zgodba ni končana, temveč se seli na vrhovno sodišče, saj bo moralo to presoditi, ali so se kršitve zgodile in ali so bile tako hude, da so vplivale na končni izid. Nedavni uvodnik Grege Repovža v Mladini Razveljavitev referenduma? je že pred tem opozoril na spornost neprijavljene kampanje, ki so jo mimo pravil o organizaciji vodili verske skupnosti in del zdravništva in je potekala daleč od oči nadzornikov financiranja.

Državna volilna komisija se je v odločitvi sklicevala na formalnosti, toda odgovor na vprašanje, ali se je tehtnica dejansko prevesila zaradi dejavnosti neprijavljenih organizatorjev, ostaja ključen za legitimnost demokratičnega procesa. Empirično trdnost teh trditev lahko preverimo s podrobno analizo relativnih sprememb števila glasov po volilnih okrajih. Ugotovitve nakazujejo, da tokrat nismo doživeli le demokratičnega procesa prepričevanja, temveč teritorialno vodeno operacijo, katere epicenter niso bili volilni štabi, pač pa prižnice in ordinacije.

Metodologija: kako izmeriti nesorazmerni vpliv

Ključ do razumevanja dinamike, zaradi katere se je tehtnica prevesila, tiči v natančni primerjavi izidov posvetovalnega referenduma o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (2024) in zakonodajnega referenduma o ZPPKŽ (2025). Zgolj razlika v končnem odstotku podpore pa skriva prave premike. Ne pove, ali je zakon padel, ker so podporniki ostali doma, ali zato, ker so se nasprotniki vmes dodatno mobilizirali. Zato je nujno oba tabora analizirati ločeno.

Pri tem pa naletimo na statistično oviro: absolutne spremembe števila glasov so za primerjavo med kraji zavajajoče. Če se denimo splošna motivacija liberalnega telesa zmanjša, bo absolutno zmanjšanje števila glasov ZA logično največje tam, kjer je bilo teh glasov lani največ. Enako velja za nasprotnike: če se mobilizira dodaten delež konservativnega telesa, bo prirast v absolutnih številkah največji v že tako konservativnih okrajih. Da bi izločili ta učinek in dobili realno sliko intenzivnosti sprememb, lahko analiziramo relativne spremembe glede na število oddanih glasov za isto opcijo leta 2024.

Naslednji korak je identifikacija okolij, kjer bi pričakovali najmočnejši pritisk. Domnevni vpliv bi se moral najbolj izraziti v najbolj vernih okrajih, saj je tam močnejša župnijska mreža, zato pričakujemo, da bo tam pritisk proti zakonu najmočnejši. Poleg tega raziskave iz tujine kažejo, da zdravniki pomoči pri končanju življenja nasprotujejo v močni korelaciji s svojo osebno vernostjo. Ker v bolj vernih okrajih pričakujemo večji delež takšnih zdravnikov, bi moral biti tudi odpor zdravništva tam izrazitejši. Uradnih podatkov o verski pripadnosti po občinah od popisa prebivalstva leta 2002 nimamo več, imamo pa podatek, ki je s tem močno koreliran, zato smo kot nadomestno merilo za nazorsko usmerjenost okraja uporabili kar delež nasprotovanja na lanskem referendumu.

Tam, kjer je doseg rimskokatoliške cerkve največji in je bila propaganda v zdravstvenih domovih najintenzivnejša, so številke ponorele.

Tu pridemo do ključnega preizkusa svoje hipoteze: če organiziranega pritiska v omenjenih okoljih ni bilo in naj bi bile spremembe posledica splošne spremembe javnega mnenja, bi ob uporabi relativnih sprememb pričakovali, da bodo odmiki posameznih okrajev od državnega povprečja zgolj naključni in nekorelirani. Relativno zmanjšanje podpore ali rast števila nasprotnikov ne bi smela biti odvisna od lokalnega izida prejšnjega referenduma, ker je velikost volilne baze posameznega tabora v relativnih spremembah implicitno že upoštevana. Če pa analiza pokaže, da so spremembe sistematično odvisne od stopnje konservativnosti okraja, potem ne gre za naključje, temveč za sistemsko voden proces. Graf, na katerem so okraji razvrščeni prav po tem ključu, z vrisanima povprečjema in trendnima črtama, razkriva točno to – močno korelacijo med vernostjo okolja in intenzivnostjo dodatne mobilizacije.

Geografija božje volje

Ko podatke o relativni rasti ali zmanjšanju števila glasov križamo s stopnjo konservativnosti okraja, se mit o vsesplošnem obratu javnega mnenja razblini.

Prvi in najočitnejši indic za organizirano delovanje je eksplozija števila glasov PROTI, ki je izrazito asimetrična. V urbanih in liberalnejših središčih je bila dodatna mobilizacija nasprotnikov minimalna ali pa je sploh ni bilo. V okrajih Ljubljana Šiška 1 in 2, Ljubljana Center, Maribor 4 in Nova Gorica 2 se je število glasov nasprotnikov zakona celo zmanjšalo (sprememba od –0,3 odstotka vse do –4,7 odstotka). Tam desna ofenziva ni delovala.

Povsem drugačna slika se kaže v konservativnejših okoljih, pri čemer ne govorimo o naravnih statističnih razlikah, temveč o dvomestni stopnji rasti. V okraju Ptuj 3 se je število nasprotnikov povečalo za neverjetnih 47 odstotkov, v Novem mestu 1 za 39,6 odstotka, v okraju Ptuj 1 za 38,3 odstotka in v Šmarju pri Jelšah za 36,2 odstotka.

Korelacija je močna in statistično značilna (R² = 0,44) in kaže tole: bolj ko je okraj tradicionalno veren, občutnejša je bila rast števila nasprotnikov. »Čudež« se je zgodil le tam, kjer je mrežna infrastruktura župnij najmočnejša.

Mit o slabem zakonu

Zadnje tedne smo predvsem od nasprotnikov pogosto slišali, da je zakon padel, ker je bil vsebinsko slab in tehnično pomanjkljiv. Analiza podatkov to tezo postavi na laž. Če bi šlo predvsem za pravne dileme ali strah pred zlorabami zaradi »lukenj v zakonu«, bi pričakovali vsaj približno podobne razlike tudi v urbanih središčih z bolj izobraženim prebivalstvom, saj v analizi upoštevamo relativne spremembe, torej je splošna liberalnost/konservativnost okraja v teh podatkih že upoštevana.

Prav tako ne vzdrži utemeljitev, da je v mestih pač manj vernih ljudi in se zato vpliv sklicevanja na svetost življenja tam manj pozna. Ker merimo relativno rast, to na izračun ne vpliva. Če argumenti nasprotnikov delujejo na nacionalni ravni (mediji, plakati, vsebina zakona), bi morali ti enako učinkovito mobilizirati svojo bazo povsod. Tudi v najbolj liberalnem mestu živi delež konservativnih krščanskih volivcev, in če bi šlo za splošen trend prebujanja »kulture življenja«, kakor trdijo desni analitiki, bi se moralo število glasov PROTI tudi tam povečati za primerljiv odstotek kot na podeželju – le da bi bile absolutne številke nižje. A graf kaže, da v mestih te relativne rasti preprosto ni bilo, še več, v nekaterih mestnih okoljih se je število glasov PROTI celo zmanjšalo. Geografska koncentracija presežnega odpora izključno na podeželju in v manjših krajih z močno cerkveno prisotnostjo in konservativnejšimi zdravniki kaže, da niso prevladali pravni argumenti o varovalkah ali splošno apeliranje na vest, temveč za te kraje specifični ideološki in kulturni dejavniki.

Če se politična volja zlomi vzdolž meja cerkvene infrastrukture in ne vzdolž socialnih, ideoloških ali ekonomskih razlik, potem ne govorimo več o volji ljudstva, ampak o demonstraciji moči dveh največjih terenskih mrež v državi.

Nekatere zlorabe so bile že v tednu pred referendumom javno razgaljene in niso le hipotetične. Iz Ivančne Gorice, Kamnika in Ljutomera so prihajala dokumentirana poročila o rabi uradnih kanalov in prostorov javnih zavodov za nagovarjanje pacientov k nasprotovanju zakonu, recimo s plakati »kolektiva zdravnikov« v zdravstvenih domovih, v Ivančni Gorici celo z uradnim logotipom zavoda. Podatki kažejo, da ta agitacija ni ostala brez posledic. V vseh treh mestih se je pokazala izjemna rast števila nasprotnikov, od 25 do 30 odstotkov, kar močno presega 18-odstotno državno povprečje. Verjetnost, da bi do takšne hkratne razlike naključno prišlo ravno v tej skupini treh krajev, kjer so bile kršitve najočitnejše, znaša manj kot štiri odstotke. Sklepamo torej lahko, da gre za statistično merljiv učinek omenjenega propagandnega gradiva. Ko javni uslužbenec v uniformi v prostorih, ki jih financiramo vsi, in s pozicije avtoritete izvaja pritisk na paciente, to ni dovoljeno izražanje osebnega ali strokovnega mnenja, temveč nezakonita zloraba javnih sredstev, na kar je opozorilo tudi ministrstvo za javno upravo. Pri tem pa ne gre za osamljene primere, omenjeni so le najbolj razvpiti, saj so bila podobna obvestila opažena tudi v nekaterih drugih zdravstvenih domovih, obtožujoča pa so tudi poročila o propagandnih letakih, ki so vernike pričakali v cerkvenih klopeh.

Če zdravnik pritiska na pacienta in župnik na vernika, je to izkoriščanje moči. Zakon ni padel, ker bi bil slabo napisan, ampak ker je bil v nekaterih okoljih označen za greh.

Utišani glasovi na vasi

Zgovoren je tudi podatek, kaj se je zgodilo s podporniki. Število glasov ZA se je zmanjšalo povsod, kar kaže na nekaj apatije liberalnega telesa in/ali nasprotovanje konkretnemu predlogu zakona nekaterih lanskih podpornikov splošnega načela. Čeprav tu trend ni tako močan kot pri glasovih proti, tudi zmanjšanje števila glasov ZA ni bilo enakomerno razporejeno. Analiza razkriva pretresljiv vzorec, da je bilo zmanjšanje podpore statistično značilno večje prav v bolj ruralnih, konservativnih in vernih okoljih, kjer je tudi moč neprijavljenih akterjev največja.

V nekaterih ljubljanskih in drugih urbanih okrajih se je število glasov ZA zmanjšalo za zmernih pet do deset odstotkov, na podeželju pa je bilo zmanjšanje občutno. V Lenartu je število podpornikov strmoglavilo za 32,7 odstotka, v Ribnici - Dobrepolju za 28,1 odstotka, v Ormožu pa za 27,5 odstotka.

Tam tako nismo videli le maksimalne mobilizacije nasprotnikov, temveč tudi uspešno ustrahovanje in pasivizacijo podpornikov. V majhnih, homogenih okoljih, kjer župnik izpred oltarja grmi o »kulturi smrti«, kjer je socialni pritisk vasi otipljiv in kjer osebni zdravnik, ki je hkrati neke vrste lokalna avtoriteta, agitira proti zakonu, so tudi tisti, ki so lani še podprli pravico do odločanja o svojem življenju in ki so tam v manjšini, letos raje ostali tiho. Razlika v zmanjšanju podpore med mestom in vasjo je v resnici merilo strahu.

Neprijavljena kampanja, ki je morda odločila izid

Čeprav je DVK vsebinsko odločanje o razveljavitvi glasovanja s ponedeljkovo odločitvijo prepustila sodišču, podatki kažejo jasno sliko. Pritožniki upravičeno omenjajo vpliv neprijavljene kampanje. Referendumskega izida ni toliko odločila vsesplošna sprememba javnega mnenja na podlagi argumentov, saj bi ti delovali po vsej državi, ampak razlika v (de)mobilizacijski sposobnosti v okoljih, kjer je avtoriteta – bodisi v beli halji bodisi v talarju – najmočnejša.

Zdaj je na vrsti vrhovno sodišče, saj so vlagatelji ugovora že napovedali pritožbo. To sodišče je ob referendumu o drugem tiru leta 2018 s sklicevanjem na odločbo ustavnega sodišča U-I-191/17 že postavilo pomemben precedens, da je referendum neveljaven, če so nepravilnosti vplivale ali bi lahko vplivale na izid. Zapisalo je tudi, da če narava kršitve preprečuje natančen izračun vpliva v številkah, to ne pomeni, da vpliva ni bilo. Ključna je tedanja formulacija: »Vpliva nepravilnosti ni mogoče ugotoviti v številkah, glede na obseg in naravo ugotovljene kršitve pa ni mogoče razumno sklepati, da bi bila možnost njenega vpliva na izid referenduma zgolj zanemarljiva oziroma neznatna.«

Če zdravnik pritiska na pacienta in župnik na vernika, je to izkoriščanje moči. Zakon ni padel, ker bi bil slabo napisan, ampak ker je bil v nekaterih okoljih označen za greh.

Ta analiza sicer ni neizpodbiten dokaz nelegalnega vpliva, vendar na podlagi podatkov močno podpira to tezo. Letošnja razlika je bila tesna. Lahko res razumno sklepamo, da je bil vpliv neprijavljenih organizatorjev zanemarljiv? Če ne bi bilo neprijavljene kampanje v okrajih, kot so Ljutomer, Kamnik in Ivančna Gorica, kjer so zdravniki politično agitirali v javnih zavodih in kjer se izidi statistično značilno razlikujejo od povprečja, ter v Šmarju pri Jelšah, na Ptuju, v Ormožu, Lenartu in Novem mestu, kjer je bila »božja« mobilizacija najagresivnejša (več kot 30- ali celo 40-odstotna rast števila nasprotnikov) in kjer je bil »grešni« glas ZA najbolj zatrt (25-odstotno zmanjšanje), je povsem mogoče, da bi bil končni izid drugačen.

Tako pa smo dobili izid, ki je glede na neenakopravnost razmer vsaj vprašljivo legitimen. Če se politična volja zlomi vzdolž meja cerkvene infrastrukture in ne vzdolž socialnih, ideoloških ali ekonomskih razlik, potem ne govorimo več o volji ljudstva, ampak o demonstraciji moči dveh največjih terenskih mrež v državi – katoliške cerkve in zdravniških ordinacij.