V središču / Boj za Trumpovo dediščino

»Ljubim Hitlerja.«
»Od Židov pričakujete, da bodo pošteni.«
»On prav tako sovraži Žide.«
 »Če bi hotel gledati, kako opice igrajo košarko, bi šel v živalski vrt.«
»Španci so prišli v Ameriko in poseksali vse samske ženske. Poseksali? To je bilo posilstvo. Epsko!«
»Vsakega, ki bo glasoval proti nam, bomo poslali v plinske celice.«
»A vsakega, ki bo najprej podprl drugo stran in potem glasoval za nas, bomo prav tako poslali v plinsko celico.
Zakaj – če bo glasoval za nas? Ker hočemo le resnične vernike.«
 »Hočem gledati, kako se ljudje cvrejo.«
»A lahko popravimo tuše? Plinske celice se ne podajo Hitlerjevi estetiki.«
 »Pretvarjati se moramo, da jih imamo radi. ’Hej, pridite! Stuširajte se in sprostite.’ Bum – in ni jih več.«

In tako dalje – v nedogled. Nič, tipičen republikanski spletni klepet! To so namreč sporočila, ki so si jih na Telegramu pošiljali voditelji republikanskega podmladka, mladi republikanski aktivisti (od New Yorka in Kansasa do Arizone in Vermonta), prihodnost republikanske stranke. Izpovedovali so ljubezen do Hitlerja in posilstva, sovraštvo do Judov in nebelcev, se šalili o plinskih celicah in holokavstu, slavili republikance, ki slavijo sužnjelastništvo, se predajali strašnim, nasilnim fantazijam in razposajeno zighajlali ( jasno, besedno zvezo »Heil Hitler« so zamenjali s številom »1488«, ki pomeni »Heil Hitler« in tudi »Zagotoviti moramo obstoj svojega ljudstva in prihodnost za bele otroke«), obenem pa so se dobro zavedali, kaj počnejo: »Če to pricurlja v javnost, smo pečeni.« Ne da jih je to ustavilo. Nadaljevali so. Antisemitizmu, rasizmu, mizoginiji, homofobiji, fašizmu in nacizmu se niso mogli upreti.

Ne, holokavsta niso zanikali, ampak so v njem uživali.

Ko berete sporočila mladih republikanskih voditeljev, imate občutek, da ste padli na kako neonacistično spletno stran. »Ta klepet ponuja nefiltriran vpogled v to, kako govori nova generacija republikanskih aktivistov, ko mislijo, da jih nihče ne posluša,« je zapisal portal Politico, ki je »prestregel« in objavil to skrivno republikansko komunikacijo. Toda vsi ti republikanski aktivisti, ki so jih zasačili sredi nacifašistične orgije, niso bili pečeni. »Ta sporočila razkrivajo kulturo, kjer rasistična, antisemitska in nasilna retorika prosto kroži – in kjer zaradi rahljanja političnih norm v Trumpovem času takšno govorjenje ni več tak tabu med tistimi, ki se ponujajo za prihodnje voditelje stranke.« Ne, niso bili pečeni. Le zakaj? Nacifašistična retorika med republikanci – mladimi in starimi – prosto kroži. Ja, nacifašistična retorika – nasilna, antisemitska, šovinistična, mizogina, homofobična retorika – se je med republikanci, na desnici, normalizirala. Postala je sprejemljiva, nekaj vsakdanjega. Desnica se je ekstremizirala. Trump – ameriški predsednik – pa je to agresivno ekstremizacijo in nacifašizacijo legitimiral. Tu ne gre več le za čustveno pretiravanje.

Posiljuj, ubijaj in umri za Nicka Fuentesa!

Še ne tako davno se je desnica trudila, da bi prikrila in utajila ekstremni, nacifašistični sindrom, ki jo žre in osvaja. In ki jo skuša prevzeti. In ki skuša prevladati. Trudila se je, da bi brzdala, krotila in zadrževala svoje ekstreme. Trumpove nacifašistične ekscese je prikazovala kot ekscentričnost. Ha ha! Ne jemljite ga resno! Saj ne ve, kaj govori! Ja, res je, citiral je Hitlerja (ko je, recimo, rekel, da priseljenci iz tretjega sveta »zastrupljajo kri naše dežele«), toda nehote – ni imel pojma, da je to rekel tudi Hitler! Ali Mussolini (ko je, recimo, rekel, da je »bolje živeti en dan kot lev kakor pa sto let kot ovca«).

Ko berete sporočila mladih ameriških republikanskih voditeljev, imate občutek, da ste padli na kako neonacistično spletno stran.

Toda potem so nacifašizirani ekstremi desnice podrli vrata in kriknili: tu smo – vaši smo! Najprej so 14. oktobra pricurljala sporočila, ki so si jih pošiljali mladi republikanski aktivisti in oficiali, 27. oktobra pa je Tucker Carlson – nekdanji voditelj na kanalu Fox News, junak skrajne desnice – na svojem portalu gostil 27-letnega Nicka Fuentesa, zloglasnega vodjo gibanja Najprej Amerika (America First), ki velja za ideologa in motor skrajne desnice. Desnica se ga že leta otepa in sramuje. Še več – zanj noče niti slišati. Republikanci ga nikamor ne vabijo. Ne fotografirajo se z njim. Ne promovirajo ga. Ne citirajo ga. Nočejo sodelovati z njim. Ignorirajo ga. Le Trump ga je leta 2022 gostil na kosilu v Mar-a-Lagu, a je potem rekel, da ni imel pojma, kdo je to.

Zdaj pa je vstopil skozi velika vrata, intervju, za katerega so vsi upali, da bo deloval le kot provokacija, ki bo hitro mimo, pa je postal viralen. In tektonski. In eksploziven. Ogledalo si ga je šest milijonov ljudi. V trenutku je bilo jasno, da Fuentes ne bo šel več stran, kakor tudi ne bo šlo več stran tisto, kar predstavlja. Fuentes se brendira, brendira pa se tudi tisto, kar predstavlja.

Fuentes ni le »kontroverzen« ali »toksičen«. Ni le »enfant terrible« ali »bad boy of MAGA«. Fuentes, ki je na oder stopil leta 2017 na neonacistično-rasističnem shodu Združimo desnico v Charlottesvillu (Trump je bil navdušen!), je rasist, belski nacionalist, antisemit, zanikovalec holokavsta in slavilec Adolfa Hitlerja, ki je bil menda »zelo, zelo kul«. Poziva k sveti vojni proti Judom, nacistični genocid nad Judi primerja s piškotki, ki jih spečeš v pečici, povezan je z neonacistično organizacijo Identiteta Evropa, njegovi sledilci, alias groypers (pretežno mladi, jezni, nezadovoljni belci), ki jim sicer prepoveduje seks in celo masturbiranje (sam je »ponosni prostovoljni celibatnež«), so napadali in trolali Charlieja Kirka (»groyperske vojne«), češ da ni dovolj radikalen in ekstremen (premalo »probelski«), 6. januarja 2021 je jurišal na Kapitol (in vpil, da so bile volitve ukradene in da si bodo morali »domovino povrniti na silo«), obsoja tiste, ki Putina primerjajo s Hitlerjem (»kot da to ne bi bilo dobro«), ne skriva prezira do žensk, muslimanov in skupnosti LGBTQ+, ponavlja, da so Judje krivi za vse družbene probleme, podžiga teorijo o »veliki zamenjavi« (»organizirano judovstvo« skuša belce zamenjati z nebelci), slavi Stalina, srednji vek (ker ženske niso imele volilne pravice in ni bilo kontracepcijskih tabletk) in talibane (ker so prepovedali splav, cepiva in zakonske zveze istospolnih partnerjev), podpredsednika J. D. Vancea ima za »izdajalca rase«, ker se je poročil z Američanko indijskega rodu, medrasni seks se mu zdi »degeneriran«, nasprotuje splavu (njegovo razvpito objavo – »Vaša izbira, moje telo. Za vedno« – je kliknilo več kot 100 milijonov ljudi), trdi, da številne ženske »hočejo biti posiljene«, pozival je k eksekuciji »globalistov, ki vodijo CNN«, Ameriki pa bi moral po njegovem mnenju vladati avtokrat, »katoliški talibanski« diktator. »Hočem se maščevati vsem svojim sovražnikom – hočem totalno arijsko zmago!«

Nekateri republikanski stebri – recimo Ted Cruz, Mitch McConnell in Lindsey Graham – so ponoreli in napadli Carlsona, a drugi so ga branili, tudi Kevin Roberts, predsednik zelo vplivnega desničarskega think tanka Heritage, ki ima 400 zaposlenih in stomilijonski letni proračun in ki je pripravil Projekt 2025, načrt za Trumpov prevzem oblasti. Ker je Roberts, samozvani »postliberalec« (s polnimi usti »druge ameriške revolucije«), podprl Carlsona, ki ga Heritage – »možgani konservativnega gibanja«, evangelij republikanske stranke – itak delno sponzorira in ki ga je Ben Shapiro, viralni desničarski komentator judovskega rodu (s 30 milijoni sledilcev!), označil za »intelektualnega strahopetca« in »najbolj strupenega razširjevalca nizkotnih idej v Ameriki«, je pet članov tega think tanka protestno odstopilo – Roberts se je sicer opravičil, toda prepozno: desnica je bila že v vojni. In na robu živčnega zloma.

Fuentes, »najbolj črtan človek v Ameriki«, ki od sledilcev terja, da se infiltrirajo v konservativne institucije in jih od znotraj minirajo, in ki je povsod prepovedan (YouTube, Facebook, Instagram, Reddit, TikTok, RedNote, DLive, Spotify, Venmo, Stripe, Clubhouse ipd.), je v desnico vnesel razdor, še več – na desnici je sprožil celo pravo državljansko vojno. Desničarji so začeli polemizirati, se spopadati, žaliti. Prej so se spopadali z levico – zdaj so se spopadli med sabo. Radikalci proti »Reaganovim zombijem«. Ekstremisti proti »desničarskim liberalcem«. Populisti proti sionistom. Groyperji proti konservativcem. Novi desničarji proti starim. »Hočemo disrupcijo, hočemo kaos, hočemo notranje boje,« pravi Fuentes.

Ameriška desnica je preplavljena z rasisti, antisemiti, fašisti in populisti – in ne more jih več zajeziti. Če jih sploh hoče.

Desnice se hoče polastiti njeno skrajno, nacifašizirano krilo, Fuentes in groyperji, ki trdijo, da so republikanci premalo radikalni in ekstremni, da je gibanje MAGA premalo radikalno in ekstremno in da je tudi sam Trump premalo radikalen in ekstremen. Za Fuentesa desnica ni dovolj radikalna, ne gre dovolj daleč – ni ustavila feminizma, mešanja ras, gejev, Judov in žensk, ki hočejo uničiti svet. »Moja naloga je, da stvari še naprej ženem dalje. Imeli nas bodo za rasiste, seksiste, antisemite, fanatike, karkoli že. Toda ko bo republikanska stranka dve leti pozneje tam, kjer smo zdajle mi, nam ne bodo priznali nobenih zaslug.«

Fuentes, prepričan, da za uničenje belske Amerike niso krivi le levičarji, ampak tudi mainstreamovski desničarji (ki niso dovolj radikalni, dovolj drastični, dovolj rasistični), je stroj za permanentno radikalizacijo desnice – stroj za permanentno revolucioniranje desnice. Ja, Fuentes zveni kot nerekonstruirani trockist.

A ironično, pravi J Oliver Conroy (Guardian): »Najradikalnejši in najvplivnejši desničarski intelektualci danes niso protestanti, temveč katoličani.« Fuentes, ki ga zdaj gostijo vsi, od lunatičnih konspirologov (Alex Jones, Candace Owens ipd.) do Piersa Morgana, tako da lahko mirno prodaja svojo normalizacijo fašizma, svoj ideološki puding, svoje kanaliziranje Huckleberryja Finna, svoj brend relativiziranja (»Vsi smo rasisti«, »Črnci so moji največji feni«), svoja »mnenja« (kot da je treba preveriti, ali njegov fašizem deluje tudi v teoriji!), prisega na Boga, krščanstvo, nacijo, tradicijo, »pravo Ameriko«, »belo krščansko nacijo«, »krščanski nacionalizem« in »krščansko prihodnost krščanske nacije«. Razlog več, da groyperji tako radi uporabljajo akronim RKD4NJF, ki pomeni: Rape, Kill and Die For Nicholas Joseph Fuentes. Po naše: posiljuj, ubijaj in umri za Nicholasa Josepha Fuentesa.

Inženir izvorne kode za drugo Trumpovo vlado

Trump se razglaša za kralja, podeliti si je dal posebej zanj izmišljeno Fifino nagrado za mir, institucije daje imenovati po sebi, napoveduje tretji predsedniški mandat, vladati hoče kot diktator, deportirati hoče na milijone »ilegalnih« priseljencev (kot da bi skušal preprečiti »veliko zamenjavo«, potemtakem zamenjavo belcev z nebelci, »čistih« in »pravih« Američanov s tujci), demokracijo pa skuša – z vojaškimi okupacijami mest, ki so pod demokratsko upravo, teroriziranjem medijev in univerz ipd. – na vsak način suspendirati.

Tu se vprašate: je to zraslo v njegovi glavi? Se je tega sam domislil – ali ima prišepetovalce? Od kod so priletele te zamisli o nujnosti monarhije, neizbežnosti diktature in koncu demokracije? Kako to, da so tako lepo sprejete? Zakaj se zdijo tako normalne in samoumevne, logične in že kar naravne? Iz preprostega razloga: ker so bile že vnaprej pripravljene. Ker so čakale »poštenega« najditelja. Ker so jih njegovi veliki podporniki – njegovi sponzorji, tehnološki velikani, vladarji Silicijeve doline – absolvirali, promovirali, legitimirali in oborožili. Kje pa so jih pobrali? Pretežno pri Curtisu Yarvinu, kalifornijskem računalniškem programerju, ki se je leta 2008 z viralnim manifestom Odprto pismo progresivcem odprtega duha, napisanim pod psevdonimom Mencius Moldbug, prelevil v šokantnega političnega filozofa, pravi Ava Kofman (New Yorker). Trdil je, da je egalitarizem uničil svet, da so mediji in univerze problem, ne rešitev, zato je terjal totalno destrukcijo in hard reboot – ali reset, če hočete – družbene ureditve. Ameriko je treba preleviti v monarhijo, zmodelirano po tehnološkem startupu iz Silicijeve doline.

»Demokracijo, ustavo in vladavino prava je treba likvidirati.« Kongres je treba streti. Vse šole prodati. Univerze uničiti (Zbogom, Harvard!). Medije ukiniti. (Zbogom, New York Times!) Vse »decivilizirane populacije« zapreti. Množično priseljevanje ustaviti. Pomoč in varnostna jamstva tujim državam prekiniti. Mednarodne sporazume razveljaviti. Javne uslužbence množično odpustiti. Konec »dekadentne« liberalne demokracije. »Demokratične volitve so za mehanizem vladanja popolnoma odveč. Glas za demokrate ali republikance resda ni povsem nepomemben, vendar bi, če bi celoten volilni sistem izginil, Washington še naprej deloval na popolnoma enak način.«

Kasneje je celo oznanjal, da je treba poiskati »humano alternativo genocidu«, s katero bi – »brez kakršnekoli moralne stigme« – odstranili vse nezaželene, odvečne ljudi.

Svet je treba pač na novo postaviti, vso oblast pa prepustiti izvršnemu direktorju, diktatorju/cesarju/monarhu, po možnosti kakemu tehnološkemu tajkunu, recimo soustanovitelju Appla Stevu Jobsu (ta je umrl tri leta po objavi Yarvinovega manifesta) ali soustanovitelju Netscapa Marcu Andreessenu, ki bo vlado spremenil v »močno oboroženo, ultradobičkonosno korporacijo«, navsezadnje, »vlada je le korporacija, ki ima v lasti državo«. Kot bi dodal Elon Musk: »Vlada je največja korporacija.«

V trenutku je bilo jasno, da Fuentes ne bo šel več stran, kakor tudi ne bo šlo več stran tisto, kar predstavlja. Fuentes se brendira, brendira pa se tudi tisto, kar predstavlja.

Yarvinov neoreakcionarni manifest so razglašali za norost, samega Yarvina, nekdanjega hipija in poeta, samozvanega »nihilističnega princa«, »mračnega škrata«, »rojalista« in »jakobita, fena norveškega terorista Andersa Breivika, digitalnega Machiavellija, ki je ljudi pozival, naj se z »rdečo tabletko« prebudijo iz »progresivne iluzije« (kot Neo v Matrici), ki je napovedal miren prehod v monarhijo in ki je, pravi Ava Kofman, že leta 2011 na blogu oznanil, da je Trump biološko ustvarjen za ameriškega kralja (ker ima »občutek za kraljevanje«), pa za »tehnofašista« in »skrajnega desničarja«, obsojenega na politično divjino, toda nekatere stebre novega tehnofevdalnega sveta – predvsem nazadnjaške velikane Silicijeve doline, ki že leta ponavljajo, da svoboda in demokracija nista več združljivi – je takoj navdušil. Njegovi feni so postali Marc Andreessen, zdaj Trumpov donator in svetovalec, Andreessenov poslovni partner Balaji Srinivasan, lastnik platforme X Elon Musk, direktor Palantirja Alexander Karp in soustanovitelj PayPala in Palantirja Peter Thiel. (Umetna inteligenca tako lepo pristoji monarhiji! Strojno učenje se tako lepo poda avtokraciji!) In seveda – njegovi fani so postali številni Thielovi sodelavci in protežiranci, tudi ameriški podpredsednik J. D. Vance (Thiel mu je financiral senatorsko kampanjo). In vsi načrtovalci Trumpove politike. Tudi Trumpov Rasputin – Stephen Miller.

Yarvin, za katerega pravijo, da je videti kot »peti Ramone«, ki zelo rad citira sci-fi romane (Peščeni planet, Hobit) in ki se zelo rad sklicuje na »rasno znanost« (vse rase niso enako inteligentne, črnci bi morali živeti na »tradicionalen način«, kot Amiši ali ortodoksni Judje, ameriška državljanska vojna je poslabšala življenjske razmere črncev ipd.), je pristal. Z »mračnim razsvetljenstvom« – kot sam temu pravi – je okužil investitorje, konspirologe, desničarske disidente, postliberalce, magovce, revizioniste, antikomuniste, paranoike, anticepilce, šestojanuarske pučiste. Neoliberalci, ki trdijo, da je za vse družbene katastrofe – s katastrofalno ekonomsko neenakostjo in razpadom socialne države vred – kriva demokracija, so se ga brezmejno razveselili. Njegove ideje so se prijele. Postale so mainstream.

Vance je oznanil, da je to »de-wokefikacijski program«, ki bo zadel »srce zveri«. Politico intervjuja z Yarvinom ni zaman naslovil »Ideje Curtisa Yarvina so bile obrobne, zdaj pa se širijo po Trumpovem Washingtonu«. Še včeraj so veljale za teror, za nekaj skrajnega, bolnega, neameriškega – danes vladajo.

»V kakem drugem obdobju bi Yarvin morda ostal obskuren in brezvezen internetni čudak, digitalni de Maistre. Namesto tega je postal eden izmed najvplivnejših iliberalnih mislecev v Ameriki, inženir intelektualne izvorne kode za drugo Trumpovo vlado,« pravi Ava Kofman. Trump je takoj prevzel Yarvinov recept za avtokracijo in odpravo demokracije, takoj se je začel obnašati kot monarh, takoj je začel vso oblast kopičiti v svojih rokah, v vlado je takoj pripeljal same tajkune, takoj je začel množično odpuščati javne uslužbence, takoj je začel napadati medije in univerze, takoj je začel deportirati priseljence (s podtonom teorije o »veliki zamenjavi«, ki jo podžiga tudi Yarvin), takoj je začel slaviti salvadorskega predsednika Bukeleja, ki ga je slavil tudi Yarvin, takoj je začel kazati fašistoidni prezir do človeškega življenja. Yarvin je bil tudi prvi, ki je rekel, naj vse Palestince preselijo iz Gaze, ki naj jo potem prelevijo v luksuzno letovišče, »mediteranski Los Angeles«. Trump je to ponovil, le da je Gazo iz »mediteranskega Los Angelesa« preimenoval v »Riviero Bližnjega vzhoda«.

Curtis Yarvin ni povedal nič novega, ampak je, kot pravi strokovnjak za politični ekstremizem Robert Evans, »stare reakcionarne ideje preoblikoval ali prepakiral tako, da so pritegnile libertarno misleče mulce v tehnološki panogi«.

Čas pošasti

Republikansko flirtanje s skrajno desnico – z rasizmom, teorijami o »veliki zamenjavi« in »genocidom nad belci« – ni več le flirtanje, ampak fuk. Nekaterim se zdi, da je skrajna desnica posilila republikansko stranko, toda vse skupaj izgleda tako konsenzualno, kot da je Fuentesova ali Yarvinova politika ravno sredi burnega procesa normalizacije – kot da je torej ravno sredi burnega procesa normalizacije tisto, kar je bilo doslej tabuizirano, tisto, kar je republikanski mainstream odklanjal, ignoriral in izrival, tisto, od česar so se republikanci vedno znova distancirali. Zdaj se ne morejo več.

Jezovi so popustili. Notranji fašizem se je zlil. In ni ga več mogoče prekanalizirati v divjino.

Desnica je preplavljena z rasisti, antisemiti, fašisti in populisti – in ne more jih več zajeziti. Če jih sploh hoče. Zdi se, kot da desnici povsem ustreza, da pobudo in oblast prevzemajo skrajneži.

MAGA postaja pošast.

Ideje, ki so jih prej le šepetali, zdaj kričijo. Na desni končno zares prihaja do »velike zamenjave« – ekstremisti bodo zamenjali stare desničarje.

Vnel se je boj za Trumpovo dediščino. Kaj bo šele, ko bo Trump odšel.