V središču / Vse več otrok v vzgojnih zavodih

Več otrok država odvzame, bolj je odpovedala pri svoji glavni nalogi, da ustvarja razmere za spodobno življenje. A za marsikoga je presenetljivo, da je v Sloveniji iz leta v leto odvzetih več otrok. Morda še bolj presenetljivo je, da je pri nas v razcvetu tudi polpretekla praksa institucionalizacije teh otrok – država jih namesti v vzgojne zavode in nanje (in na njihove starše) malodane pozabi. In ker je praksa takšna, morda niti ne preseneča, da se je med ukrepi za urejanje romske problematike znašlo tudi zakonsko navodilo centrom za socialno delo, naj (romskim) mladoletnim staršem odvzamejo še več otrok. Kako je na tem področju sploh prišlo do takšnega nazadovanja in kakšne so lahko poti naprej?

Slovenija že leta občasno izvaja posamezne projekte deinstitucionalizacije, ti so večinoma evropsko sofinancirani, to je vračanje ljudi, ki so nameščeni po različnih javnih zavodih, v skupnost. Marca lani smo dobili tudi prvo strategijo na tem področju, ki so jo napisali na ministrstvu za solidarno prihodnost. A vrnitev ljudi, ki so danes zaprti po institucijah, v skupnost pogosto ni enostavna naloga. Gotovo za državo in za prebivalstvo pomeni največji izziv, ko gre za osebe, ki zaradi svojega posebnega telesnega ali psihološkega stanja potrebujejo specifično redno ali vsakodnevno pomoč in podporo. Otroci, ki so odvzeti iz družin, običajno ne spadajo mednje. Gre za povsem običajne male ljudi, ki so imeli to nesrečo, da so se rodili v nasilje, revščino, slabe socialne razmere ali kako drugače neurejeno družino.

Točnih podatkov o številu odvzetih otrok sicer ni, ker država ne vodi registra. A podatki iz različnih raziskav kažejo, da centri za socialno delo v sodelovanju s sodišči vsako leto odvzamejo več kot 100, včasih tudi več kot 150 otrok. V najboljšem primeru ti otroci pristanejo v rejniških družinah, v najslabšem v institucijah – v sedanjih strokovnih centrih, nekdanjih vzgojnih zavodih. Število namestitev v rejniške družine že dvajset let upada, na drugi strani število otrok v vzgojnih zavodih raste. V rejniških družinah je danes točno 40 odstotkov manj otrok, kot jih je bilo pred 20 leti. V zavodih pa jih je kar za tretjino več kot pred 20 leti in enkrat več kot leta 2012, ko je bilo to število najnižje. Z vidika evropsko spodbujane deinstitucionalizacije, torej vračanja ljudi v skupnost, je to skrb zbujajoč podatek.

Mladinski dom Malči Beličeve

Ljubljanski Mladinski dom Malči Beličeve na Viču sprejema osnovnošolske otroke iz osrednje Slovenije ter Zasavja, Dolenjske in Bele krajine. Ravnateljica Tatjana Pleško Zalar potrjuje, da so potrebe po dodatnih namestitvah vedno večje, »a se je treba vprašati, zakaj je tako. V strokovnih centrih menimo, da imamo prostora dovolj, ker ni rešitev v širjenju strokovnih centrov. Ves čas odpiramo nove enote in povečujemo kapacitete, a to, da se težave rešujejo z nameščanjem otrok v institucije, ni prava pot. Težave je treba reševati prej, usposobiti preventivo in sisteme dela za podporo v družini. Edini in končni odgovor na težave v družini ne more biti namestitev otroka v strokovni center. To bi moral biti zadnji, skrajni ukrep, prevečkrat se uporablja.« Ravnateljica še dodaja, da se otrok »odloži v zavod in se praktično nanj pozabi. Mogoče tudi zato, ker zares lepo poskrbimo za otroke.«

Sto petdeset od 153 mariborskih brezdomcev je bilo odvzetih otrok, ki so svojo mladost preživljali v vzgojnem zavodu ali v rejniški družini.

Dolgoletni svetovalec v tem zavodu Pavel Šinkovec pojasnjuje, da je večina otrok, ki so pri njih nameščeni, odvzetih staršem in bi se morala namestitev izvesti hitro: »A naše kapacitete so polno zasedene in se to ne izvaja, dokler se ne sprostijo. Ti otroci so potem nameščeni v krizni center in eventualno v kako rejništvo ali pa ostajajo v matični družini, dokler se zanje ne sprosti mesto.« Z ravnateljico opozarjata tudi, da je zdaj veljavni sistem, ki je aktualen od zadnje spremembe zakonodaje pred petimi leti, problematičen tudi zato, ker se prepogosto skupaj nameščajo otroci, ki ne spadajo skupaj. Namreč otroci, ki potrebujejo pomoč zaradi doma neurejenih razmer in tudi tako imenovani problematični otroci, ki se že spogledujejo s svetom kriminala.

Večina njihovih otrok je starih od 6 do 11 let, in kot pravi Šinkovec, bi zanje bila »veliko bolj primerna oblika vzgoje in življenja rejniška družina kot pa zavodska oskrba. Pri nas so lahko v eni od enot namreč nameščeni tudi nasilni otroci, potem je tu spogledovanje z drogo in podobno. In mlajši otroci, ki naj bi vpijali družinsko življenje, vpijajo negativne vzorce in zglede.« Tatjana Pleško Zalar pa dodaja, da ti mali otroci iz socialno ogroženih družin potem pri njih »gledajo starejše otroke z nasilnim vedenjem, ki se tudi režejo in pobegnejo in dobijo slabe zglede in se učijo slabih navad«.

Glede na območje, ki ga pokriva Mladinski dom Malči Beličeve, pri njih pričakovano živi tudi veliko romskih otrok, kar četrtina. Ker centri za socialno delo celo po odvzemu otroka ne izvajajo aktivnosti za urejanje razmer v družini in vrnitev otrok, predvsem romski otroci ostajajo po zavodih do polnoletnosti. »Za romske otroke je pri nas boljša perspektiva, kot bi bila v družini, v naselju, težava pa je, ker se ne vračajo v družino, ker se tam s starši ne dela, da bi se razmere v družini uredile,« pravi Šinkovec. Ti (romski) otroci morajo potem najkasneje ob polnoletnosti zapustiti zavodski sistem in pravzaprav nimajo kam, lahko se le vrnejo v romsko naselje, ki pa ga vmes deset ali 15 let niso niti videli. »Mi jih socializiramo, prevzamejo navade večinske kulture in potem ne spadajo več ne v romsko naselje in tudi ne med večinsko prebivalstvo. Pride tak mladostnik v romsko naselje in reče ’iz tega kozarca pa ne bi pil’, a drugega kozarca sploh nima,« pravi ravnateljica.

Krivda staršev za napake države

Razloge za pomanjkanje rejniških družin in prezasedenost strokovnih centrov pojasnjuje Mojca Šeme z ljubljanske Fakultete za socialno delo: »To, kar danes vidimo na terenu, ni naključno. Gre za posledice postopne neoliberalizacije sistema varstva otrok in družin, ki se je pri nas izrazito okrepila pred približno 15 leti – najprej s kadrovsko podhranjenostjo ter s tem povezanim pomanjkanjem časa in prostorom za skupnostno delo.« V tem obdobju so se socialni delavci odmaknili od pomoči in podpore družinam k administrativnemu delu, upravnopravnim postopkom in prepoznim odzivom, »ki jih najlažje ponazorimo z metaforo gašenja požarov. Socialni delavci so vse bolj potisnjeni v vlogo, ki jo profesor socialnega dela Iain Ferguson označi z metaforo ’mehkih policistov’. S tem se oddaljujejo od primarnega poslanstva socialnega dela – pravočasne skupnostne pomoči in podpore otrokom in družinam.« Mojca Šeme dodaja, da je za tako naravnane sisteme socialnega varstva značilen moralizirajoč odnos do staršev, ki njim pripisuje tudi krivdo za probleme, ki spadajo v pristojnost države: »In ko rečemo, da se krivda pripisuje staršem, to žal v takih sistemih največkrat pomeni materam.«

Tudi predsednica društva socialnih delavk in delavcev Slovenije Anja Tekavčič zatrjuje, da je namen odvzema otroka, da se otrok »začasno odvzame in se v primarni družini ustvarijo ustrezne razmere z namenom, da se otrok čim prej vrne vanjo.

Ena od možnih oblik namestitve je rejništvo, ki ni enako posvojitvi. Namen rejništva je začasen umik otroka iz družine, a otroci v rejniških družinah žal prepogosto ostanejo do 18. leta. Nasploh zaznavamo težavo, da se otroci redko vračajo v matične družine.« Center za socialno delo mora namreč sodišču v primerih trajnejših odvzemov otrok predložiti tudi načrt pomoči, katerega cilj je vzpostavitev možnosti za vračanje otroka v družino. Potem je treba periodično ugotavljati, ali so te razmere v družini že vzpostavljene. »A pogosto niso. Družine bi potrebovale tedensko podporo na njihovem domu po principu zgodnje pomoči in podpore, da bi lahko govorili o učinkovitem sistemu zaščite otrok.«

V rejniških družinah je danes 40 odstotkov manj otrok, kot jih je bilo pred 20 leti. V zavodih pa jih je kar tretjina več.

Da zgolj odvzem otroka sam po sebi še ne pomeni rešitve problema, kažejo tudi nepričakovani podatki. »Na nedavnem kongresu socialnega dela smo poslušali izsledke raziskave Kraljev ulice, opravljene v Mariboru. Sto petdeset od 153 mariborskih brezdomcev je bilo odvzetih otrok, ki so svojo mladost preživljali v vzgojnem zavodu ali v rejniški družini. Si predstavljate?« konča Anja Tekavčič.

Mojca Šeme še dodaja, da so na Fakulteti za socialno delo v zadnjih letih z različnimi centri za socialno delo soustvarili kar nekaj uspešnih pilotnih projektov, usmerjenih v pravočasno skupnostno pomoč in podporo družinam v skupnosti. »Preliminarne ugotovitve iz pilotnega projekta Mobilna služba za zgodnjo podporo družini v skupnosti kažejo, da vračanje socialnega dela z družinami v skupnost prinaša zelo dobre rezultate, med drugim tudi zmanjševanje števila odvzemov otrok.« Obetaven znak je po njenem mnenju tudi to, da so se na pristojnem ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve lotili posodobitve sistema socialnega varstva.

Krepitev pravočasne pomoči in podpore družinam v skupnosti je po njenem prepričanju prava pot, ki bo na dolgi rok zagotovo preprečila marsikateri odvzem otrok iz družin. V socialno pravičnih in solidarnostnih sistemih socialnega varstva država najprej naredi vse, kar lahko, da družino podpre, preden odvzame otroka. »Zakaj? Zato ker je odvzem otroka iz družine hkrati tudi odvzem tega otroka iz širše družine, socialnega kroga, šole, kraja in je zato neizogibno povezan s travmo za otroka,« pojasnjuje Mojca Šeme in ob tem opozarja, da sta pomoč in podpora družini po konvenciji o otrokovih pravicah človekova pravica otroka in ta je prevečkrat kršena prav otrokom, »ki živijo v revščini in socialni izključenosti. Tudi otroci iz revnih družin si zaslužijo, da so podprti v svojih družinah in skupnostih – in da ne odraščajo v institucijah. Romska populacija je že tak primer. Cilj države mora biti podpora tem družinam, ne pa odvzemi otrok in nameščanje v institucije. Evropska unija se je namreč zavezala izkoreniniti institucionalizirana otroštva.«