Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Dvojno življenje

Fiskalno ogledalo Golobove vlade se z iztekom političnega mandata vedno bolj razkriva kot usodna politična in povedna usmeritev. Vse od leta 2022 realna rast gospodarstva postopno, toda vztrajno pada, potrošnja države pa vseskozi narašča. Ne gre zgolj za kratkoročna ciklična makroekonomska gibanja, temveč za dolgoročne strukturne razvojne zadrege. Evropska komisija (EK) je v jesenski napovedi prepolovila gospodarsko napoved rasti za Slovenijo v letu 2025, toda ohranila pozitivno mnenje glede fiskalnega položaja države. Fiskalni svet v svojih ocenah nasprotno opozarja, da javnofinančna tveganja naraščajo. Skupna kritična in navidezno celo banalna točka opozoril zadeva fiskalno nenačrtovan zimski regres, slavno Golobovo »božičnico«. Predstavlja zgolj podobo vladne fiskalne politike in njeno razumevanje vzdržnosti javnih financ v prihodnosti. Kot že tolikokrat doslej deluje bolj prociklično kot proticiklično, premalo sistemsko, vzdržno in razvojno. Za nameček si fiskalne težave in nedoslednosti delimo z EU, ki tiči v vedno večji fiskalni krizi. EU brez prave fiskalne unije (EFU) izgublja politično, ekonomsko in geostrateško bitko, ogroža celo svoj obstoj. Slovenija s polomljenim evropskim dežnikom pa je fiskalno še ranljivejša, kot se zdi. In tega naše politične in poslovne elite očitno niso dojele.

Pri oceni fiskalne vzdržnosti in razvojne politike države je pomembna razrešitev trikotnika gospodarske rasti, fiskalnega deficita in plačilnobilančnega suficita. Če smo ob razmeroma visoki rasti BDP in skoraj polni zaposlenosti v letih 2022–2025 na meji dovoljenega proračunskega primanjkljaja, potem nam v recesiji zmanjkuje prostora za spodbujanje gospodarstva. Proticiklična fiskalna politika bi morala v dobrih časih zmanjševati proračunski primanjkljaj in zadolženost, v slabih pa ga povečevati z zniževanjem davkov in povečanjem izdatkov, zlasti javnih investicij. Podobno presežek na zunanjem tekočem računu povzroča kronično neravnotežje med prihranki in naložbami. Premajhen obseg naložb zmanjšuje potencialno in tudi realno gospodarsko rast. Ključno je, da bi se izdatki države povečevali počasneje kot gospodarska rast in da poskušamo povečati investicije in jih izenačiti s prihranki. To je preprosto makroekonomska abeceda.

Slovenske makroekonomske razmere so se v letu 2025 poslabšale. Prilivi v proračun se relativno znižujejo, izdatki bi se morali prilagoditi, se pa dejansko povečujejo. Tičimo v predvolilnem letu in politični interesi tedaj običajno prevladajo nad ekonomsko racionalnostjo. Plačna reforma in božičnica sta nova srednjeročna stalnica, tu so dodatni transferji države za zdravstveno in pokojninsko blagajno, pa stare in nove zaveze glede državnih izdatkov, ki rastejo nadpovprečno glede na rast in prilive. Težava je sistemske narave. Vlada je vse svoje reformne in razvojne podvige pospremila s skromnimi ekonomskimi analizami in finančnimi učinki. Plačna, zdravstvena in pokojninska reforma, pa tudi dolgotrajna oskrba so na pol poti, delujejo bolj kot kratkoročna utež in ne dolgoročna razbremenitev. In tu so potem še investicije, ključni vzvod razvoja in hkrati stalno manipulacijsko mašilo. Običajno so prva žrtev proračunskega usklajevanja in prerazdeljevanja, zmanjka jih tedaj, ko jih najbolj potrebujemo (recesija). Zgodbo na koncu lepo zaokrožuje še sistemski dvig obrambnih izdatkov. Skratka, nameni, načini in dinamika javne porabe postajajo problematični, rast sektorja države v letu 2025 je po oceni MF kar 7,7 odstotka. To vladno fiskalno politiko oddaljuje od začrtane poti želene konsolidacije, kot upravičeno opozarja Kračunov fiskalni svet. Neporabljena evropska sredstva, časovne razmejitve in vladni optimizem glede finančne vzdržnosti javnih financ niso rešitev, temveč del problema. Sklep je na dlani. Stanje slovenskih javnih financ se giblje po robu sprejemljivega in se postopno poslabšuje. Tudi zavedanje finančnih tveganj je premajhno in vedno bolj gradi na utvari, da večjih kriznih lomov ne bo, da nas ni med kršilci evropskih fiskalnih zavez in da uživamo zaupanje finančnih trgov. Toda večina tega temelji na verodostojnosti in učinkovitosti fiskalne politike. In tega seveda ni.

Evropsko makroekonomsko poročilo glede mehanizmov in načinov opozarjanja držav na fiskalna in druga neravnotežja Slovenije ne uvršča med problematične države. Poglobljeni pregled in spremembe zadevajo sedmerico držav. EU dejansko izgublja bitko glede strateške avtonomije, globalne konkurenčnosti in zaščite svojega socialnega modela. Njen kumulativni javni dolg sistematično narašča že desetletja, po oceni MDS bo leta 2040 presegel 130 odstotkov BDP. Dve tretjini je skoncentriranega v Nemčiji, Franciji in Italiji, ki postajajo krizna žarišča in ne reševalci EU. Geostrateški vrtinec je politično posrkal EU, ki se ekonomsko ne more in ne zmore rešiti. Neuresničena in nedelujoča fiskalna unija (EFU) tu ni naključje. Pomeni ključno politično tveganje za vse verjetnejši polom EU.

Država vedno živi dvojno življenje, politično in ekonomsko. Če ji spodrežete ekonomska krila, sledi kriza političnih institucij. In na koncu nas čaka kulturni trk z lastnimi emancipacijskimi projekti. EU in Slovenija si z nekaj zamika delita podobno usodo. Zato sta preudarnost in stabilnost slovenske fiskalne politike danes pomembnejši kot kadarkoli.