Žive meje / N'toko: Pred novim pokom

Da je finančni balon okoli umetne inteligence prenapihnjen, občutimo že skoraj fizično. Vsaka spletna stran, ki jo odpremo, nas sili k rabi orodij umetne inteligence, tudi ko jih niti najmanj ne potrebujemo. Ne moremo več odpreti Googlovega brskalnika ali e-poštnega predala, ne da bi nas program v vsaki vrstici spraševal, ali ne bi raje prestavili v »AI mode«. Na vsaki spletni strani nas pozdravi vsiljivi chatbot in nas pobara, ali bi ga radi kaj vprašali, kot da sami ne bi znali brati menija. Tehnološki hustlerji nam programsko opremo prodajajo z vnemo Herbalifovih potujočih trgovcev – vsaka naslednja nadgradnja programske opreme naj bi odklenila nove razsežnosti produktivnosti in ustvarjalnosti. Podjetja obljubljajo rekordne dobičke, ker po novem delujejo na »umetnointeligenčni pogon«, pri čemer nam nihče ne zna razložiti, kaj to sploh pomeni. In da bi bila mera polna, se je maniji, povezani z umetno inteligenco, pridružila tudi slovenska vlada, saj bo kmalu sklenila velik posel z eno izmed tehnoloških korporacij, da bo zagotovila »vsem Slovencem brezplačen dostop do orodij umetne inteligence«. Kako in s kakšnim namenom? Tega nam seveda ne znajo povedati.

Splošni uporabniki smo sicer že zdavnaj spoznali, kako in za kaj uporabljati orodja generativne umetne inteligence. Razumeli smo jih kot poenostavljen Googlov brskalnik, površen search-engine za lenuhe. In razumeli smo jih kot bližnjico do opravljene seminarske naloge ali oblikovanja objave na Facebooku. Seveda imajo ta orodja v posameznih kognitivnih poklicih tudi pomembnejšo vlogo, zagotovo spreminjajo delovne procese raziskovalcev, programerjev, videoproducentov – toda povprečen potrošnik je meje uporabnosti novih tehnologij bolj ali manj že dosegel … Več kot toliko ur se pač ne bomo pogovarjali z zasloni. Vsaka naslednja nadgradnja tako prinaša manj otipljivih koristi, zanjo pa so potrebne bistveno večje procesorske zmogljivosti.

To spoznanje mora biti za investitorje grozljivo. V nekaj letih so zmetali neverjetne vsote v gradnjo megalomanskih in energetsko potratnih podatkovnih središč, katerih donosnost je že danes vprašljiva. Največja tehnološka podjetja, tako imenovana Magnificent 7, so lani za umetno inteligenco zapravila 560 milijard in iz tega naslova imela le 35 milijard prihodkov. OpenAI naj bi za delovanje v prihodnjih štirih letih potreboval kar trilijon dolarjev! Se torej lahko čudimo, da nas s takšno vsiljivostjo poskušajo prepričati, naj zaboga začnemo uporabljati njihove proizvode pri vsakem življenjskem opravilu? Nas sme presenetiti, da se v te posle zdaj vključujejo še naše vlade? Prihodnost svetovnega gospodarstva je odvisna od tega, da se sleherniki neprestano pogovarjamo z glupimi chatboti, pri čemer so za vsak klik zdaj potrebni novi gigavati energije.

Preroki umetne inteligence zadevo seveda vidijo drugače – kot opaža ekonomist Michael Roberts, sami sebe razumejo podobno, kot so se razumeli železničarski baroni v drugi polovici 19. stoletja. Že res, da posli v času tako imenovane railway manie niso bili donosni, da so povzročili svetovno recesijo, družbene prevrate in okoljsko opustošenje, a so pri tem vseeno položili infrastrukturo sodobnega sveta. Prav železniške proge, zaradi katerih je Amerika najprej bankrotirala, so v naslednjih desetletjih postale nosilec njenega razvoja v svetovno velesilo. S podobnim pitchem danes baroni tehnološke panoge nagovarjajo vlade: seveda bomo s potratnimi podatkovnimi središči še dolgo ustvarjali izgube in uničevali okolje, ampak pomislite, kakšen gospodarski razcvet nas čaka, ko bo umetna inteligenca enkrat imela popolno zmogljivost za svoje delovanje! Pomislite, koliko delovnih ur bomo privarčevali! Nikar zdaj ne začnite omahovati pri naložbah … tudi Apple in Amazon sta prvih nekaj leta delala izgubo!

Za velikim napihovanjem balona umetne inteligence torej stoji teza, da bo ta slej ko prej pripeljal do nove industrijske revolucije. Toda kot opozarja analitik Edward Zitron, je med današnjo manijo, povezano z umetno inteligenco, in prejšnjimi investicijskimi manijami velika razlika: vsi dosedanji kapitalistični megaprojekti so se odzivali na realne tržne potrebe – kako hitreje spraviti blago z enega konca celine na drugega ali kako hitreje spraviti blago s polic do potrošnikov … Ti projekti so bili potratni in boleči za družbo, a pri železniškem ali internetnem omrežju so investitorji vsaj vedeli, čemu bo nova infrastruktura namenjena. Pri umetni inteligenci je ta logika obrnjena na glavo: megalomanska infrastruktura se gradi za potrebe tehnologij, o uporabnosti katerih lahko samo ugibamo … Čarobnost umetne inteligence je v tem, da naj bi v neki točki, ko bomo vanjo vrgli dovolj denarja, sama poiskala svojo uporabnost namesto nas. In ko ta gradnja vsako leto vase posrka nove in nove milijarde, smo se vsi prisiljeni pretvarjati, da uporabnost obstaja, tudi kjer je očitno ni.

Obsedeno vsiljevanje tehnologij umetne inteligence je še eden v seriji poskusov, da se omejena tehnološka inovacija spremeni v rešiteljico kapitalizma. Po desetletjih zmanjševanja dobičkonosnosti kapital pač hrepeni po novi industrijski revoluciji, novem Wattu, Tesli ali Fordu, katerih inovacije bi dale gospodarskemu razvoju potreben zagon. Namesto tega se za krmilom vsakič znova zvrstijo sluzasti potujoči trgovci a la Musk in Altman, ki jim je uspelo zasesti mesto prerokov prihodnosti, ne da bi dejansko karkoli izumili. Kriza kapitalizma mora biti že zelo huda, da so jim vsi vplivni finančniki sveta pripravljeni brez vprašanj slediti … Vladajoči razredi so vse naše zmogljivosti usmerili v gradnjo železnice, ki ne pelje nikamor, zdaj pa se vsi peljemo tja z njimi.