»Slovenija do samostojnosti ni želela z orožjem«

Milan Kučan, nekdanji predsednik republike, se je danes v govoru v Murski Soboti spominjal plebiscita o samostojni slovenski državi. Ob tem je posebej poudaril, da Slovenija do samostojnosti ni želela z orožjem.

"Želela je uresničiti svojo odločitev mirno, v dogovoru z drugimi republikami nekdanje skupne države. Žal naši napori za mirno razdružitev niso bili ne razumljeni ne sprejeti. Vojna proti Sloveniji se je potem razširila na Hrvaško in proti Bosni in Hercegovini, kjer so spopadi dobili tragična razsežja, katerih posledice niso odpravljene vse do danes," je v govoru, ki ga spodaj objavljamo v celoti, izpostavil Milan Kučan.

Ob koncu je naslovil tudi pripadnike Teritorialne obrambe, udeležence vojne za Slovenijo in utemeljitelje slovenske vojske. Dejal jim je, da prav oni zelo dobro vedo, kaj je vojna in kakšne strahote in zločine, vse do etničnega čiščenja in genocida, prinaša s seboj. "S svojo izkušnjo imate vso moralno pravico, da dvignete svoj glas proti vojni, da se postavite za mir," je sklenil prvi predsednik republike.

Govor Milana Kučana 

Dan pred 35 leti je bila Slovenija polna vznemirljive vročice. Nestrpno smo pričakovali odločitev o enem najpomembnejših mejnikov v zgodovini Slovencev. Odločitev plebiscita o samostojni slovenski državi. To odločitev smo izbrali kot izhod iz globoke večletne krize, v kateri je razpadala nekdanja skupna država. Želeli smo si zagotoviti prihodnost.

Na referendumski glasovnici je bilo izpisano preprosto vprašanje: Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Zgolj DA ali NE sta bila možna odgovora. Izid je poznan. DA je obkrožilo prek 95 odstotkov volilnih upravičencev.

Ta visoka podpora je bila mogoča, zato ker je bil cilj jasno postavljen in ker je zanj odgovornost enotno prevzela vsa takratna slovenska politika. Politične stranke so pred povabilom državljanom, naj se udeležijo plebiscita, podpisale sporazum, ki je sporočal, da gre za skupen političen predlog, za katerim stoji skupen premislek o prihodnosti Slovencev in da glede tega med strankami ni razlik. Sporazum je bil podpisan potem, ko je bil v takratni skupščini sprejet zakon o plebiscitu brez glasu proti.

Zakon je bil pripravljen po temeljitih razpravah med predstavniki strank, ki so odražale zavedanje, kako veliko odgovornost prevzemajo s plebiscitom. Ključno je bilo vprašanje kvoruma: ali naj bo veljaven izid referenduma, če bo ZA glasovala večina udeležencev glasovanja, oziroma ali naj bo veljaven, če se bo ZA odločila večina vseh državljanov z volilno pravico. Sprejeta je bila slednja možnost. Ta je plebiscitu dala visoko legitimnost, ki je bila pomemben argument v naših kasnejših prizadevanjih za mednarodno priznanje države.

Neizmerno veselje in ponos sta zavladala pozno zvečer na dan plebiscita, ko so bili prešteti glasovi in objavljen izid glasovanja. Tudi zaupanje v politične stranke, ki so zmogle zrelost za enoten nastop in za skupen prevzem odgovornosti, ne da bi si katera koli lastila zasluge za uspeh tega velikega političnega dejanja. Prvič in žal zadnjič v kratki zgodovini samostojne slovenske države. A čeprav je izjema, je to pomembno, ker je enotnost vgrajena v samo rojstvo države.

Plebiscitno odločitev je bilo potrebno uveljaviti v šestih mesecih po glasovanju. Stekle so obširne in temeljite razprave o rešitvah, ki bi omogočile Sloveniji, da prevzame in vzpostavi vse državne funkcije in uveljavi polno suverenost na vsem svojem ozemlju. Pomemben del priprav, ki sta jih vodila takratno republiško predsedstvo in vlada, so bile tudi priprave na obrambo odločitve za samostojnost pred morebitnim vojaškim posegom takrat še obstoječih oblasti federacije. Breme tega dela priprav je padlo na takratno Teritorialno obrambo. Na oboroženo silo torej, ki se je v Sloveniji dodobra zakoreninila na tradiciji partizanskega vojskovanja že od časa od vojaške intervencije varšavskega pakta na Češkem leta 1968.

Možnost, da bo prišlo do poskusov preprečiti uresničitev plebiscitne odločitve z oboroženo intervencijo enot jugoslovanske armade, se je žal uresničila. Poznan je tudi izid. Z uspešnim odporom Teritorialne obrambe in takratne milice je bila v desetdnevni vojni agresija zaustavljena. Poseg mednarodne skupnosti in pogajanja o prekinitvi vojnih aktivnosti ter končno tudi o umiku enot JA iz Slovenije so odprli pot mirnemu nadaljevanju življenja samostojne slovenske države in polne odgovornosti za njeno prihodnost.

Naj posebej poudarim, da Slovenija ni želela do samostojnosti z orožjem. Želela je uresničiti svojo odločitev mirno, v dogovoru z drugimi republikami nekdanje skupne države. Žal naši napori za mirno razdružitev niso bili ne razumljeni ne sprejeti.

Vojna proti Sloveniji se je potem razširila na Hrvaško in proti Bosni in Hercegovini, kjer so spopadi dobili tragična razsežja, katerih posledice niso odpravljene vse do danes. Možnost za nadaljevanje vojn kot sredstva reševanja nerešenih mednacionalnih odnosov žal še vedno obstaja. Tudi zaradi vpliva vojn, ki divjajo v naši neposredni bližini, v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, v Gazi. Mirne poti za reševanje tamkajšnjih napetosti so bile zavrnjene. Izbrana je bila vojna.

Vi, spoštovani veterani Teritorialne obrambe, udeleženci vojne za Slovenijo in utemeljitelji slovenske vojske, zelo dobro veste, kaj je vojna in kakšne strahote in zločine, vse do etničnega čiščenja in genocida, prinaša s seboj. S svojo izkušnjo imate vso moralno pravico, da dvignete svoj glas proti vojni, da se postavite za mir.

Izteklo se je tudi 80. obletnica konca druge svetovne vojne. Njeni udeleženci so na ruševinah človečnosti, ki jih je povzročila s svojo tragično izkušnjo, po zmagi spremenili v zahtevo : Nikoli več. Nikoli več vojne. Na žalost je ni plemenitejše zahteve, ki se ji je zavezalo človeštvo, a hkrati tudi zaveze, ki bi bila tolikokrat izdana in izigrana, kot je prav ta. Pravkar smo priče dvema velikima izdajama v naši neposredni bližini.

Verjamem, da bi udeleženci te največje vojne v zgodovini človeštva danes ponovili to zahtevo. Zahtevali bi, da se je treba upreti vsiljeni podobi, po kateri je med mirom in vojno, v svetu kakršen je danes, mogoče izbrati zgolj vojno. In v imenu te izbire nadaljevati spopade v Ukrajini, podpirati genocid v Gazi, kopičiti najbolj smrtonosna orožja, usodna tudi za obstoj življenja na planetu, zapostavljati napore za trajnostno prihodnost in zeleni prehod, molče opazovati zločinsko teptanje človeškega dostojanstva in pravic, žrtvovati socialno državo ter pristati na razgradnjo ustanov, ki si jih je človeštvo na izkušnjah vojn zgradilo, zato da bi ohranjalo mir in preprečevalo vojne kot načina urejanja sporov med državami.

Tudi mi se ne smemo pustiti ustrahovati z govoricami o naši nenehni ogroženosti. Ne smemo sprejeti vojne kot načina našega življenja. Temu se moramo upirati tudi zaradi naše izkušnje v vojni za Slovenijo! Če popustimo, smo izgubili bitko za lastno človečnost. Dolžni smo se upreti razčlovečenju sveta, ki ga prek avtokratskih vladavin vsiljujejo predvsem interesi oboroževalnih industrij.

Ne smemo dopustiti, da bi pristali na lastno razčlovečenje. Ta se začne z brezbrižnostjo ob TV ekranih, na katerih nam vsak dan znova prikazujejo podhranjene in ranjene otroke, brez otroštva, v prazno strmeče oči starih ljudi, ki so izgubili vse, ruševine nekdanjih domov, reke beguncev in roke živih mrličev, ki prosijo za košček kruha in požirek vode. V trenutku brezbrižnosti postanemo sokrivci. Ne smemo se navaditi na te slike kot na običajni del vsakdana.

Zato ponovim, upirajmo se pohodom na poljane zločina in smrti. Tudi z javno besedo, z zahtevo, da se spori rešujejo po diplomatskih poteh, z mehko močjo, s protesti. S podpisovanjem deklaracij in z zahtevami, naslovljenimi na naše domače in evropske politike, naj vendarle dajejo prednost iskanju poti do blaginje in mirne prihodnosti namesto dajanju našega denarja za kopičenje orožja, namenjenega uničevanju.

Evropa danes ni povsem taka, kakršne smo se veselili ob vstopu v EU kot obljubljene dežele demokratičnih vrednot in spoštovanja človekovih pravic. Med temi imajo posebno mesto pravice manjšin. Ne brez razloga. Manjšine, nacionalne manjšine, so v Evropi zgodovinska danost. Skorajda je ni države, ki ne bi znotraj svojih meja ob večinskem narodu imela tudi manjši del pripadnikov sosednjih narodov. V preteklosti so manjšine uživale različno usodo.

Bile so most med državami in narodi, vez med njihovimi kulturami, pogosto pa sredstvo sporov in celo oboroženih spopadanj. Takšna je naša izkušnja, tudi z Madžarsko. Jedro varovanja pravic manjšin je človeška solidarnost. Solidarnost je tudi odgovornost. Ne le na strani demokratične večine, da manjšini zagotovi tak položaj in pravice, ampak tudi manjšine, ki tak položaj in pravice uživa, da ravna v skladu z namenom takšne zaščite. Da je ne zlorablja. Tako kot se je to nedavno zgodilo v soboški Pokrajinski in študijski knjižnici s predlogom, ki izziva razdor in poglablja nacionalne delitve.

Vendar za Evropo, kot jo želimo, še ni prepozno. Potrebujemo pa za to mir. Zahtevajmo ga.

Sem realist! Vem, v kakšnem volčjem svetu živimo. Bilo bi neodgovorno, če ne bi poskrbeli za svojo varnost in obrambo in se zanašali na druge. Prezgodaj je še, da bi lahko rekli, zbogom orožje. Pa vendar, to ne sme biti naša osrednja misel. Zavedam se, da taka naša drža ne bo spremenila sedanje miselnosti vladajočih politikov v svetu, ki večinoma niso nikoli izkusili gorja vojne. A šteje vsak korak.

Verjeti moramo, da bodo ti koraki nekoč prerasli v pohod množic, ki bodo rekle: »Dovolj je! Ne počnite tega v našem imenu! Za to nimate našega mandata.« Ne morejo nas vseh preprosto preslišati. Zato, vztrajajmo!

S tem pozivom vam čestitam ob bližnjem prazniku in želim vesele praznike in mirno novo leto.

Spomnimo se ob tem tovarišev in prijateljev in vseh, ki so jim vojne vzele življenje. Odšli so, pozabili pa so za seboj zapreti vrata. Skozi ta vrata se vračata spomin in dolžnost nas živih, da njihova žrtev ne bo pozabljena.

Milan Kučan