Žive meje / N'toko: Minimum

Na začetku vsakega koledarskega leta se v Sloveniji poleg prazničnih ceremonij opravi tudi obred prilagoditve minimalne plače – uskladitev te z inflacijo in rastjo življenjskih stroškov. Ta obred, ki ga praviloma vodi minister za delo, ne vpliva le na življenjsko raven tistih delavcev, ki prejemajo najnižjo plačo, ampak posredno zviša še vse druge podpovprečne plače in s tem tudi prilive v pokojninsko blagajno. V zadnjih letih so ta zvišanja pomenila zgolj simbolično izpolnjevanje zakonskih obveznosti (lani se je na primer minimalec zvišal za najmanjši mogoči znesek, približno 11 evrov), Slovenija pa je pri teh uskladitvah že nekaj let na repu v EU. A letos naj bi bilo drugače. Ministrstvo za delo je napovedovalo, da bo popravilo grehe za nazaj – da bo pripravilo nov, realističen izračun življenjskih stroškov in končno prilagodilo zaostajajoče plače. Ne nazadnje so pred vrati tudi volitve. Tako je vsa država zadrževala dih do tiskovne konference, na kateri naj bi minister Mesec razglasil predlog nove minimalne plače. Prejšnji teden smo končno dočakali cifro: okroglih tisoč evrov.

Ni trajalo niti nekaj ur, da so medije preplavili vroči odzivi delodajalcev, opozicijskih strank in dvornih influencerjev – celoten establišment se je takoj poenotil v prepričanju, da je tisoč evrov odločno preveč. Populizem! Socializem! Uravnilovka! Bombončki! Potop gospodarstva! Takoj je postalo jasno, da bodo storili vse, kar je v njihovi moči, da zbijejo predlog navzdol, in da lahko pri tem računajo tudi na pomoč Roberta Goloba. Na drugi strani, med sindikalnimi centralami in podporniki Levice, pa se je utrdilo stališče, da gre pri predlogu za pogumno dejanje solidarnosti, s katerim oblast stopa naproti ljudstvu. Da je to morda res nekoliko veliko, ampak si delavci to vendarle zaslužijo. Tisoč je lepo število, treba ga je na vsak način ubraniti. A medtem ko se je bojna linija za pogajanja izrisovala pri tisočki (pri čemer je že vnaprej jasno, da je to izhodiščni predlog, simbolična aspiracija, ki se bo z usklajevanjem nižala), smo se pozabili vprašati, kako so do nje prišli in ali je res zadostna.

Najprej matematika. Neto minimalna plača mora po zakonu znašati od 120 do 140 odstotkov minimalnih življenjskih stroškov. Minimalni mesečni življenjski stroški po novem izračunu znašajo 791,07 evra, torej bi lahko minimalec znašal od 949,28 do 1.107,50 evra. Zakaj je to pomembno? Ker pokaže, da je Meščev izhodiščni predlog v resnici zgolj 50 evrov nad zakonsko določenim minimumom. Če torej upoštevamo, da se bo med pogajanji ta znesek še znižal, postane jasno, da nimamo opravka s pogumnim dejanjem solidarnosti, ampak s še eno v seriji minimalnih uskladitev. Če bi želeli na koncu priti vsaj nekaj evrov nad znesek, ki ga že tako ali tako predpisuje zakon, bi morali bodisi sindikati bodisi Levica pogajanja začeti pri bistveno višjih izhodiščih. Namesto tega nam oboji to razmeroma skromno zvišanje prikazujejo kot izjemno drzno.

A pogovoriti se moramo tudi o izračunu minimalnih življenjskih stroškov, iz katerega se minimalec izpeljuje. V navadi je, da se to število vzame kot objektivno znanstveno dejstvo, čeprav do cifre 791,07 evra v resnici pridemo s precej bizarno igro statistične kombinatorike. Inštitut za ekonomska raziskovanja pripravi okviren pregled cen osnovnih živil in iz tega sestavi tako imenovano košarico osnovnih živil – ta letos znaša 172,69 evra, kar je zgolj 31 odstotkov več kot ob zadnjem merjenju leta 2022. A tu se kombinatorika šele začne – ta cifra se nato pomnoži s koeficientom, ki ga dobimo, če izračunamo recipročno vrednost med cenami živil in višino drugih življenjskih stroškov iz Ankete o porabi gospodinjstev (APG). Ali lahko s takšno skrajno abstraktno metodo pridemo do dovolj objektivne slike o stroških preživetja resnično živečih ljudi? Dvomim. Toda tudi če smo prizanesljivi do metodologije, ne moremo mimo tega, da se pri izračunu uporablja anketa o porabi gospodinjstev iz davnega leta 2022! Še sam inštitut opozarja, da je »pri uporabi podatkov APG iz leta 2022 potrebna previdnost. Poleg tega, da gre za relativno star vir, izvedba ankete v obdobju po covidu lahko pomeni, da so potrošne navade v tistem letu odstopale od običajnih.« Povedano drugače: minimalni življenjski strošek 791,07 evra je arbitrarna statistična izpeljava, ki ne temelji na posodobljenih podatkih, a prav to izpeljavo bomo še leta uporabljali za določitev minimalnih plač. Ali še preprosteje: izračun kaže prenizek znesek.

Da bi to razumel, ni treba, da si strokovnjak za statistiko. Vsak normalen delavec ve, da se je v zadnjih štirih letih življenje podražilo za več kot 122 evrov na mesec. In vsak ve, da človeku s tisoč evri plače konec meseca ne ostane nič v žepu. Posredno to priznavajo tudi državni izračuni: prag tveganja revščine so lani ocenili na 981 evrov in kljub rekordni zaposlenosti se število socialno ogroženih povečuje. Tudi maksimalno usklajena minimalna plača 1107 evrov bi torej delavca v najboljšem primeru postavila komaj nad sam preživetveni rob. O tem, da bi si lahko s svojim delom v življenju še kaj ustvaril, privarčeval, si kupil stanovanje, seveda sploh ni govora – dodeljeno mu je ravno dovolj, da ima streho nad glavo in zadosti kalorij v telesu, da lahko še naprej dela. In takšna eksistenca se zdi našim medijem, pa tudi našim najbolj levim politikom in celo nekaterim sindikalnim predstavnikom darežljiva. Očitno so funkcionarji in družbeni vplivneži resno odtujeni od resničnega življenja delavcev v tej državi. Morda bi se bolj približali realnim izračunom, če bi morali odločevalci pred vsakokratnim usklajevanjem minimalca preživeti en mesec z zneskom, ki ga predpisujejo delavcem.