Film / Hišna pomočnica

za

Ni je več.

V Vincijevem Pokru obupani moški hladnokrvno ubije nekega drugega moškega, prevzame njegovo identiteto in odide na veliko partijo pokra, na kateri pa se izkaže, da so tipi, ki se tam zberejo, še hujši, še mračnejši, še kriminalnejši od njega. Hišna pomočnica, posneta po bestsellerju Freide McFadden, je psihotriler o obupani mladenki, ki ni videla Pokra, a bi ga morala – in ker ga ni videla, se ji zgodi natanko to: Poker. Millie (Sydney Sweeney) ima mučno, kriminalno preteklost, a zdaj je na prostosti – pogojno. Spi v avtu – in nujno potrebuje delo. Službo. In jo dobi. A da bi jo dobila, se zlaže. In tako postane hišna pomočnica pri izredno premožni, ugledni, zgledni longislandski družini Winchester, ki jo tvorijo mama Nina (Amanda Seyfried), ata Andrew (Brandon Sklenar) in hči Cecelia (Indiana Elle). Lahko bi jo nastanili kamorkoli, saj je gotska hiša, ograjena in utrjena, le malce manjša od Buckinghamske palače, a parkirajo jo na podstrešju – okno pa se ne odpira. V tej družini nekaj ne štima – hči je hladna, odtujena,

Nina je čudna, odbita, nekoč je skušala narediti samomor in menda celo utopiti svojo hčerko, tedaj še čisto majhno, toda Millie se kljub temu zaplete z Andrewom, ker izgleda tako »normalno«. Kar poka od »občutljivosti«. Nič ni bolj patološkega od normalnosti in občutljivosti, ugotovi Millie, ko njeno življenje postane rimejk Nininega. Moški so past, tem bolj, ker izgubljajo kontrolo nad ženskami in ker kapitalizem, »nevidni« stvarnik bogastva, temelji prav na kontroli – bolj ko je »nevidna«, tem bolje. Bogastvo, oblika maščevanja, jeze, mizantropije in čistke, pa ima itak srhljiv rob, ki sproža »nevidno« patologijo – in film (neonoir), ki ga je posnel Paul Feig, režiser komedij, kot je Dekliščina (ali Vohunka), zelo dobro preigra vse sence »nevidne« roke trga, no, »nevidne« roke, ki upravlja s skrivnostmi in travmami te kvazistepfordske družine. Ne, bogastvo ni dom. (kino)

Vr4hEIwcwhA