Film / Noro

za

Ko je Piero srečal Laro.

Se še spomnite, kako so enajstletno Riley v Pixarjevem Vrvežu v moji glavi zaradi nenadne, travmatične selitve preplavili Strah, Jeza, Gnus, Žalost in Radost, kako so se začele te personificirane emocije v njeni glavi prerivati in tekmovati za prevlado in kako je potem vsaka izmed njih postala osebnost zase? V italijanski romantični komediji Noro se konkurenčne emocije personificirajo v glavah Piera (Edoardo Leo) in Lare (Pilar Fogliati), ki se znajdeta na prvem dejtu – ja, prerivajo se in bojujejo, tekmujejo za prevlado, debatirajo, komentirajo, zavlačujejo, taktizirajo, kalkulirajo. Emocije res delajo, garajo, neprestano, non-stop, stalno so odprte, nenehno v pogonu, z bujno domišljijo, izobiljem trikov v rokavu ter živim smislom za kaos, manipuliranje in direndaj, hiperaktivne umetnice zapeljevanja, krizne menedžerke, nevrološke abstrakcije prihodnosti. Videti so kot grški zbor, ki ga ni mogoče utišati. Dejt postane vojna emocij – in obenem dokaz, kako težko je danes, v dobi Tinderja, vzpostaviti stik, kako nesamoumevna je postala privlačnost in kako se je povečalo število reči, ki ljubimca navdajajo s tremo, negotovostjo, napetostjo in neodločnostjo.

Ne, ljubezen – mašina, kompleks, bojišče – ni več čista in iskrena. Kot da je kdaj bila. Skupni orgazmi so itak precenjeni, slišimo, a tudi, da mora imeti ženska vsaj toliko časa, da lahko sfejka orgazem. V vrvež se očitno vključi tudi romantična komedija Ko je Harry srečal Sally. (art)