Knjiga / Nicole Flattery: Nič posebnega

+ + + +

Hišica za punčke

Pripovedovalka Mae je prav salingerjevska lovka v rži; ne mara šole, tam pa nje ne, postava naokoli in se potika po New Yorku, dokler je vpoklicanec v Vietnam ne zvabi domov, njegova mati pa postkoitalno napoti k zdravniku. Ta ji namesto tablet da naslov ateljeja vzpenjajočega se umetnika in tam je nastanjena skupina deklet, nekat e r e tipkajo, druge posedajo, opravljajo, govorijo o iskrenosti, nič posebnega – in se imajo fajn. V senci čudaškega umetnika in mecena, ki ga zanima življenje samo, ki naj postane umetniška praksa. Andyja. Warhola.

Irska pisateljica kratkih zgodb in romanov Nicole Flattery (1986) ob pomoči dveh tipkaric ponudi vpogled v zakulisje Warholove Tovarne, natančneje stranskega odvoda, ki naj bi knjižno predstavil izrednost in dokumentiral projekt. Zato prepisujeta posnete trakove z vsemi šumi, izpovedmi pod vplivom drog in maničnimi jutranjimi monologi po prekrokani noči, spovedmi čudakov in izgubljencev in sta tudi sami vse bolj notri. Zdi se jima, 17-letni Mae in sotipkarici Shelley, da se dogaja nekaj velikega, da je tovarniški projekt večji od življenja. Vendar se ju zgodbe ljudi iz Warholove sence, ki se prerivajo na odru pod režijsko taktirko in panoptičnim avdionadzorom samega genija, seveda dotaknejo. Obrobna in zapostavljena vloga na žurih in pri delovanju same skupnosti jima zagotavlja voajeristični užitek in vpogled v travme, frustracije in načine uprizarjanja članov skupnosti pod nadzorom karizmatičnega umetnostnega guruja. Ta je s svojim čudnim, odmaknjenim delovanjem obljuba, če ne jamstvo, da so mladi izgubljenci in čudaki na pravi poti, na poti odraščanja v avtentične, morda enkrat tudi v artu uspešne posameznike.

Ker gre za daljši izsek iz delovanja Tovarne v času atentata na Warhola ob koncu šestdesetih let, iz romana spoznavamo načine družabljenja v takratni metropoli sodobne umetnosti in spremembe v delovanju scene. Vse je povedano skozi Maeino optiko, Mae sliši – in pretipka – vse, ne da bi to razumela. Vendar ima svoj komentar, tudi zaradi občutka zapostavljenosti in odrinjenosti, njeni in Shellyjini poskusi, da bi se vključili, se zvrnejo v stvari imidža in družbene prezentacije.

Nicole Flattery uporablja več pripovednih perspektiv, čas pred in med je presvetljen z njenimi kasnejšimi spoznanji in rezoniranjem. New York v romanu je bolj kot živo mesto z mestnimi originali, nagnetenimi okoli papeža pop arta, opisan kot kraj, v katerem so mlade punce bolj ko ne izgubljene, umetniška scena je privilegiran prostor njihovega nastopa, oder, na katerem vadijo (za) življenje – in obet, da bodo dobile svojih 15 minut slave. Mae in Shelley je ne, drugi zažarijo in ugasnejo, pri tem pa dobijo mesto v knjižnem projektu neempatičnega gibalca celotne scene in izumitelja trendov. Ki je gesto in imidž postavljal pred avtentičnost in jo ravno s tem prekrival.