Potrebujemo radikalno pokojninsko reformo

V Mladini št. 50 je novinarka Monika Weiss objavila odličen tekst z naslovom "Potrebujemo radikalno pokojninsko reformo". Zapis po resničnem dogodku je premišljeno dramaturško zgrajen kot dialog med pravnim subjektom (pol. stranko) in fizičnim subjektom (bančnikom). Ampak ne gre za anonimneža in zato ni težek zaključek o tem, kaj ju je povezalo v sodelovanju. Oba sta namreč obremenjena s prepričanjem, da si zaslužita v javnosti veliko večji ugled, moč in vpliv, kot ga realno imata. Ja, ta res (še) ni omembe vreden (na srečo). Novinarka s kirurško natančnostjo snema maski z obeh subjektov, brez nasedanja njunim verbalnim spinom. Obzirno, vendar dovolj nazorno, da si lahko o enem in drugem vsak bralec sam ustvari realno podobo. Na srečanju je bilo, zlasti s strani enega od subjektov, veliko povedanega, drugi pa je zelo uspešno, a zaskrbljujoče razkrival, z intenzivnostjo ploskanja ob slišanem, svojo popolno strankarsko politično zmedenost. Bančnik je v vlogi osrednjega govorca na tem skupnem mitingu sebe predstavil kot velikega gospodarskega in še več, družboslovnega razumnika, ki ne prikriva svoje neoliberalne zasvojenosti. V tej vlogi pa je izrekel mogoče v ihti, ker naj ne bi vedel, da mu je organizator namenil to osrednjo vlogo, veliko tega, kar si zasluži zelo resno, polemično razpravo. Sam bi se v tem zapisu, katerega primarni namen je opozoriti bralce na tehtnost članka Monike Weiss, omejil zgolj na eno bančnikovo poved, ob kateri mi je narastel pritisk. V njej predstavlja pragmatizem, kot nekaj kar mora postati naše izrazito ekonomsko gospodarsko vodilo.

To seveda pomeni, da moramo poslovno okolje, v katerem uresničujemo ta zveličavni pragmatizem, očistiti vsega etičnega in normativnega balasta, ki ga pri učinkovitosti poslovanja samo ovirajo. Goreč zagovornik tega pristopa zato ne pozabi takoj uperiti prsta v vlado in dodati, da se ni potrebno opredeljevati do nekih zapletov tam na Bližnjem vzhodu. To pragmatistično vodilo gospodarstvenikov ni nekaj novega. V bistvu izhaja iz narave kapitalizma, ki mu je dobiček edino sveto. Na to poslovno doktrino se je nalepilo pred 2. svetovno vojno in med njo tudi veliko nosilcev nemškega gospodarstva. Seveda v pohlepu za posli in profitom. Tudi njih ni takrat čisto nič zanimalo, kaj se dogaja z judi. Zakaj se jih masovno zapira, kam se jih odvaža in kaj se z njimi tam počne. Reveži so bili tako zatopljeni v svoje delo, da niso utegnili videti ničesar, kar se je dogajalo med in pod nacizmom. Mogoče ni odveč omeniti, kako in kje se je njihova zgodba končala. Seveda v Nürnbergu. Tam, kjer se je tudi za vso nacistično politično in vojaško elito. V letih 1947-1949 sta bila za, recimo temu ekonomsko elito, organizirana v okviru Nürnberškega sodišča dva naknadna procesa, na katerih je bilo različnih zločinov obtoženih 42 industrialcev, direktorjev in managerjev. Čeprav sta se procesa odvijala v času, ko se je po 2.svetovni vojni mednarodna politika že vidno spreminjala, se je mogoče to tudi odražalo v tolerantnejši kaznovalni politiki sodišča. A tudi na simbolni ravni procesa ostajata izjemno pomembna. Tudi kapital, profit in pragmatizem imajo jasno določeno mejo.

Naj se vrnem k članku novinarke M. Weiss. Ne gre zgolj za tekst, ki ga prebereš, obrneš list in začneš brati naslednjega. Preprosto ne gre. Prebrano enostavno ostaja v tebi in te sili k razmisleku. Smo se res znašli v zapletenih in nevarnih družbenih razmerah? Očitno. Pa seveda ne zgolj zaradi neposredno okrog nas. Iz res izjemno profesionalno napisanega in aktualnega teksta pa sem zase prišel do zaključka, ki ga je verjetno pri pisanju imela v mislih tudi novinarka. Bojmo se dobro (pre)plačanih spretnih domačih trgovcev s tujim političnim blagom, praviloma ovitim v ameriško zastavo na eni strani, in naivnimi domačimi politiki na drugi strani. Da se nekega jutra ne bi zbudili v peklu namesto v raju, pa bomo potrebovali vsi, ki bomo odločali o tem, s kom bomo vstopili in s kom na oblasti bomo tudi delili prihodnost, veliko preudarnosti in modrosti.