Hrvaška / Heni Erceg: Ederlezi

Nismo skoparili z denarjem, ko smo jih poslušali, kadarkoli smo le mogli, po restavracijah in krčmah nekdanje Jugoslavije, celo v ugledni restavraciji v Zagrebu, katere lastnik dobro ve, kako poskrbeti za goste še drugače, ne samo s hrano. Za igranje ne zaračunajo vnaprej določenega zneska, ampak delujejo po načelu Daj, kolikor daš!. To je čar navzočnosti pri njihovem muziciranju. Kadar Goran Bregović s svojim Orkestrom za poroke in pogrebe igra po svetu, v različnih dvoranah in cerkvah, vedno z isto skladbo »raztrešči« čutila poslušalcev. To je Ederlezi ali Đurđevdan, Jurjevo, skladba, ki v romski izvedbi lahko razburi samo malomeščane in drobnjakarske nacionaliste, po mnenju katerih je verz: »Ej, jurjevo je, jaz pa nisem s tisto, ki jo ljubim …« turbo sranje, kakršno ne sodi na ulice hrvaških mest. Zato je na valu ustaške črnine božič na Hrvaškem zaznamovalo tudi radikalno preganjanje romskih glasbenikov iz številnih mest, ker – kot se je izrazil župan Sinja, mesta v bližini Splita, po izobrazbi tekstilni tehnik, po poklicu pa »branitelj« – »Hrvaška ni Balkan, ampak del Srednje Evrope«, nato pa osebno pregnal skupino romskih glasbenikov iz mestnega središča. Revež ne ve niti, kaj je Traviata, niti, kdo je bil Verdi, ve pa, da Đurđevdan »ni primeren za adventni čas«, čeprav so Romi večinsko krščanski narod in čeprav samo skušajo zaslužiti nekaj drobiža, tako kot prodajalci ničvredne bižuterije, ki ravno božič izkoristijo, da zaslužijo kak ficek.

Toda ta prva prepoved je povzročila verižno reakcijo in pravi pregon romskih glasbenikov; neki prizadevni državljan je v Dubrovniku zaslišal Đurđevdan in nemudoma poklical pristojne službe, župan pa je potem pregnal Rome, ker njihovo igranje ne sodi v tako civilizirano evropsko mesto, kot je Dubrovnik. Nič drugače ni bilo v Zadru in Osijeku, tam še posebej dobro vedo, kako škodljivi so za ušesa Osiječanov verzi iz Đurđevdana – »srbske glasbe«, za kar so razglasili to skladbo – tako da so Rome privedli na policijsko postajo na zaslišanje in jih nato izgnali iz Evropske unije, torej iz Hrvaške, ter jim za tri mesece prepovedali vstop v to prelepo državo. V Zagrebu je romsko muziciranje prav tako obveljalo za zelo moteče, še sploh v adventnem času, zato so Rome pregnali tudi od tam. Nemoteno so igrali, kar je pravi čudež, samo v Splitu; mestni desničarji so se očitno kje zapili in tako so Romi lahko oddelali svoje na veselje Splitčanov in tujih gostov.

Zanimivo, vsi ti preganjalci Romov so se sklicevali na dogajanje v Sloveniji, kjer je župan Ljubljane ugotovil, da romska glasba ni primerna za srednjeevropska ušesa, in je tem skupinam vandrovcev prepovedal igrati v mestu. Hrvaški desničarji seveda ne bodo primerjali življenjske ravni Slovencev s tisto na Hrvaškem, se bodo pa pridružili mnenju, da je treba preganjati glasbenike, ki z omenjeno skladbo ogrožajo »naše krščanske vrednote«. Brez dvoma so lansko leto zaznamovali napadi na vse, kar preveč svobodno štrli iz nacionalistične matrice, Romi pa so bili edini, ki so še ostali, potem ko se je izpraznil bazen nevarnih levičarjev, Jugoslovanov, književnikov, političark … Vsem so grdo grozili, deležni so bili tudi groženj s smrtjo, tik pred božičem, ko bi morali biti vsi ti goreči kristjani milostni in ponižni, pa se je skupina ustašev izkrcala pod okni stanovanja zagrebškega župana, da bi mu zagrozila, ker je prepovedal drugi napovedani koncert ikone hrvaštva, M. P. Thompsona. Vse to pred kordonom interventnih policistov, ki jim ni padlo na pamet, da bi fašiste razgnali, čeprav so vznemirjali vse stanovalce zgradbe; če bi se na istem mestu prikazali Romi in zaigrali nežni Ederlezi, bi to zagotovo storili. Seveda se z dopuščanjem takšnih zborovanj v resnici javno objavljajo naslovi stanovanj politikov, ki niso po volji vladajočim desničarjem in ustaškim skupinam, s tem pa so brez dvoma v nevarnosti tudi njihovi svojci.

Po drugi strani je prav to – zganjanje nasilja pred stavbami, kjer živijo »levičarji in jugokomunisti« – mera tako imenovane demokracije, njena selektivna raba, saj, kot smo videli, je Romi niso deležni, čeprav ne izzivajo, nikomur ne grozijo, ampak s svojim igranjem vsakemu normalnemu človeku zgolj polepšajo dan.

Potem pa smo pred novim letom doživeli pravo razodetje. Ne, ni se nam prikazala Devica Marija, ampak je – potem ko je na koncertu najprej zaklical ustaški pozdrav »Za dom« in mu je občinstvo z dvignjenimi desnicami gromko odgovorilo »Spremni« – največji pevec spregovoril. Ej, Thompson je spregovoril, čeprav navadno samo rjove svoje kvazidomoljubne budnice, in to kako je spregovoril! Imel je pravi pravcati politični govor, resda samo nekaj enostavčnih na pamet naučenih povedi, toda sporočilo je sledilstvo, ki je prav na to čakalo vse leto, sprejelo z odprtimi rokami. Mesija je končno rekel bobu bob in popu pop! Spravil se je na zagrebško oblast. To po njegovih besedah sestavljajo sami »jugokomunisti« in »ubožčki«, ki jih je treba zamenjati. Če ne na volitvah, pa z referendumom ali že kako. Mogoče z nasiljem?

V takšnem ozračju so Romi lahko srečni, da jih fašisti samo izganjajo iz Hrvaške. In da jih ne naganjajo v tisto taborišče, kjer so njihovi predniki leta 1942 pobili skoraj celotno romsko prebivalstvo, kakih 16 tisoč ljudi. Tam so Romi igrali na željo hudodelcev, tistih, ki so vodili koncentracijsko taborišče Jasenovac. In si tako s stokom violine, razkošnimi zvoki harmonike in svojo veščino kupovali še dan ali dva … življenja.