Izjave tedna

»Daleč so časi, ko se je v parlamentu prerekalo v latinščini. Če se še kdo spomni, nekoč na začetku devetdesetih, ko je bil parlament poln intelektualcev in so se dejansko pogovarjali o substancialnih temah.«

»Nisem nekdo, ki bi se prestavljal sem pa tja, nisem človek, ki bi zase iskal najboljši stolček. Verjetno sem s svojo osebnostjo in svojimi karakteristikami najprimernejša za kakšen nevladni sektor.«

»Nič ne skriva. Vse, kar si misli, pove. In meni se zdi tako prav. Je predstavnica nove generacije, ki svoja stališča deli na družbenih omrežjih. Marsikoga, sploh starejše, to moti, meni pa se zdi to le odraz novih časov.«

»Čeprav sem se odločila za starševstvo in v njem uživam v vsej polnosti, no, kdaj pa kdaj tudi malo potrpim, spoštujem, da se določeni ljudje načrtno odločijo, da človeške vrste ne bodo nadaljevali.«

»Že večkrat sem rekla, da bi raje pela v muzikalu, kot da bi kandidirala. Ne znam peti, tako da ne bom ne pela v muzikalu ne kandidirala.«

»Ljudje iz vlade morajo začeti govoriti, kaj so že naredili in kaj morajo še narediti. Ker če bodo šli na teren psihopolitike, strašenja ljudi, tam seveda ne morejo zmagati.«

»Lahko rečem, napol v šali, da bodo otroci čez 15 let mogoče peli Let It Go iz Ledenega kraljestva, ko bodo spili prvi alkohol. Ne vemo, kaj so tiste stvari, ki bodo postale generacijske, gotovo pa nekatere predstavljajo kolektivno izkušnjo.«