Žalovanje je tudi politično orodje
Oblast določa, katera življenja štejejo kot življenja in katera so izrinjena v negativni prostor – kot telesa brez pravice do žalovanja
V prispevku z naslovom Ototoi popoi da, ki ga lahko v celoti preberete v novi posebni številki Mladine PRELOMNI DOGODKI, gledališka in radijska režiserka Živa Bizovičar* piše o tem, zakaj kričimo stoletja in stoletja.
"Žalovanje ni samo intimno dejanje, ampak tudi politično orodje. V tem besedilu sledim njegovemu loku od antične tragedije do sodobnih podob nasilja, ob izhodišču, da oblast določa, katera življenja štejejo kot življenja in katera so izrinjena v negativni prostor – kot telesa brez pravice do žalovanja. Od Kasandre in Antigone do aidsa, Palestine in Abu Grajba: krik ostaja enaka zareza v realnost, enaka gesta upora proti sistemom, ki odrejajo, komu pripada spomin. Čustvo izgube opredeljujem kot emancipatorno dejanje upora, žalovanje pa kot možen odgovor na ponavljajoče se sistemsko nasilje in odziv na tisto, kar imenujemo humanitarne katastrofe," je zapisala Živa Bizovičar.
"Od Kasandre in Antigone do aidsa, Palestine in Abu Grajba: krik ostaja enaka zareza v realnost, enaka gesta upora proti sistemom, ki odrejajo, komu pripada spomin."
"Skozi zgodovino so nas vodile roke, dvignjene proti bogu. Žalovalke na vazi Dipilonskega mojstra si pulijo lase, morda poklicno; roke dvigujejo tako kot ženske, ki hodijo za Hektorjevim truplom. Caravaggio ob Jezusovem truplu naslika Marijino sestro, ki z iztegnjenimi rokami in odprtimi usti toži v nebo," je še poudarila Bizovičar.
NOVO POSEBNO ŠTEVILKO LAHKO KUPITE V NAŠI SPLETNI TRGOVINI >>
* Živa Bizovičar je gledališka in radijska režiserka. Javnost jo je opazila leta 2023, ko je v ljubljanski Drami režirala predstavo Žene v testu, ki je prejela Šeligovo nagrado, nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije ter Borštnikovo nagrado za celostni pristop k obdelavi gradiva.