TV komentar / Kaj pa ferrari?

Zadnja Tarča na temo zdravstva je bila videti približno tako, kot da so »gospo Eriko« poklicali njeni prijatelji zdravniki in jo prosili, naj jim nujno izboljša javne rejtinge. Primer novomeškega ortopeda, ki so ga odpustili, ker je delal bolj za svoj račun kot za paciente, so nam denimo predstavili s pričevanjem pacienta, ki na koncu ni več našel besed, kako bi ortopeda prehvalil. Povzdignili so ga v nacionalnega heroja, predstavniki bolnišnice pa so izpadli kot popolni analfabeti, ki odpuščajo najboljše kadre.

Potem so šli na ljubljanske maksilofacialne kirurge. Ista zgodba. Solze, krivica, nerazumevanje zdravniških birokratov, ki še nikoli niso videli škropljenja krvi, zdravniki, ki so nedavno dali odpoved, pa so se 20 ur na dan – da, včasih tudi po 30 ur na dan in 50 dni na mesec – borili za javno zdravstvo. Sicer so kak mesec zaslužili 12 tisoč evrov (bruto), ampak ne, bog, ne daj, ne omenjajmo denarja, ker ta res ni bistven. Gre za paciente. Tako sta dva kirurga odpoved menda dala zato, ker nam ne moreta več pomagati. Ne, ker potrebujeta še drugega ferrarija, ampak zaradi težkih in slabih razmer na oddelku. Kakšnih slabih razmer? Za vprašanja o teh je novinarjem očitno zmanjkalo sape.

No, saj smo morda malce krivični, ampak ko je ortoped Gregor Kavčič že tretjič ponovil »Pacienti čakajo z obrabljenimi kolki. Dve leti. Ljudem, ki trpijo, je treba pomagat. Saj vidite, da javne bolnišnice tega niso zmožne«, bi pa res pričakovali, da mu kdo vendarle že zastavi tudi kakšno bolj neprijetno vprašanje. Recimo: kako ste lahko pacientom, ki ste jih operirali kot javni zdravnik, v enem letu zaračunali 213 tisoč evrov za svetovanje? Najprej so mu morali plačati za pregled v zasebni kliniki, šele potem so hitreje prišli na vrsto v javnem zdravstvu. In »gospa Erika« bi ga lahko tudi vprašala, naj končno pove, koliko je operiral pri zasebnikih.

Mar res mislijo, da ne vemo, kaj se je zgodilo? Maksilofacialni kirurgi decembra niso le sporočili, da dajejo odpovedi, ampak so hoteli iz tega narediti šov. Jasno, zakaj. Če bi bil javni pritisk dovoljšen, bi se nasprotna stran zlomila in jim dovolila hkrati javno službo in še opravljanje samoplačniških storitev, s katerimi zaslužijo veliko več kot s kompleksnimi operacijami v UKC Ljubljana, morda pa bi padla tudi kakšna koncesija. Celotna zgodba se je pravzaprav začela tako, da so se kirurgi decembra dobili z »gospo Eriko« v prostorih UKC in želeli Tarčo na to temo. V UKC, kjer so zaslutili to nakano, so zato začeli javnost miriti, da kljub odhodom stvari tečejo naprej. Tarča pa je bila videti točno tako, kot so si jo kirurgi zamislili decembra.

Besedo je dala tudi Alešu Vesnaverju. Precejšen del novinarske srenje ve, kako konkretno je grozil novi predstojnici kliničnega oddelek za maksilofacialno in oralno kirurgijo na UKC Nataši Ihan Hren. Ta se zato z njim ne želi srečati na sestankih in tudi v oddajo Tarča ni prišla. On pa je tam z njo ponovno obračunal. Tokrat »le« verbalno.