Plošča / Wednesday: Bleeds

+ + +

Diskografija že skoraj desetletje delujočega benda Wednesday je zelo konsistentna pri linearnem nadaljevanju dela predhodnikov, ki se oklepajo podobnih tem in vplivov, nova plošča Bleeds pa pomeni rahel zasuk, predvsem na ravni besedil in aranžmajev. Plošči Twin Plagues (2021) in Rat Saw God (2023) sta se opirali na vplive ameriškega alternativnega rocka, countryja in shoegaza iz devetdesetih let, Bleeds poglobi fuzijo naštetih žanrov, vendar se med njimi s posameznimi skladbami kažejo jasnejše ločnice. Vpliv countryja je najočitnejši v besedilih, ki pripovedujejo o odraščanju na ameriškem podeželju, glasbeno pa se izrazi v čustveno in instrumentalno lahkotnejših komadih, kot so Elderberry Wine, Gary’s II in Phish Pepsi, v katerih slišimo vplive bendov iz šestdesetih let, kot je CCR. Bolj ko se glasba opira na distorzijo in shoegazersko efektirane kitare, surovejši je glas pevke Karly Hartzman in krutejše so tudi zgodbe o mladosti, uporništvu, odraščanju, neusmiljenosti smrti in ljubezni, odvisnosti od alkohola in drog, femicidu in drugih vsakdanjih tegobah mladih.

Privlačnost plošče, ki jo je časnik The Guardian označil za najboljši alt-rock album leta, med najboljših deset albumov lanskega leta pa se je uvrstila tudi na Rolling Stonovi in Pitchforkovi lestvici, lahko pripišemo spretnemu prikazu naivnega, hedonističnega mladostništva, vpetega v kontekst težkih okoliščin, marginalizacije in melanholije, ki pa se zdi na plošči nekoliko romantiziran. V tem smislu malce spominja na mladostniške drame, kot sta denimo Mularija (1995, Larry Clark) in Trinajstletnici (2003, Catherine Hardwicke), od sodobnejših zadev pa na serije, kakršna je Evforija, saj podobno uteleša naravo mračnega vsakdanjika odraščajoče mladeži, predvsem stanje duha kritično razmišljujočih najstnikov, ki jih tišči brezizhodnost nepravičnega, absurdnega in kaotičnega sveta, v katerem odraščajo. Bleeds v tem kontekstu deluje tudi kot pronicljiva družbena analiza, ki jo bogatijo številne (pop)kulturne reference, denimo verz »I threw up in the pit at a Death Grips show« v komadu Pick Up That Knife.

Estetika plošče, ki jo zaznamujejo distorzija, surovost glasu, uporniški duh, hedonizem in nihilizem, občasno deluje nekoliko prisiljeno in klišejsko. Čeravno Bleeds ni presežek, ki se bo na dolgi rok znašel med kultnimi presežki stoletja, gre vseeno za sila karizmatičen izdelek, ki ga bodo odkrivale nove generacije noise-rock, indie in altcountry navdušencev nad sodobniki, kot so denimo Geese, Black Country, New Road in Big Thief.