Kaj je Janša govoril v Beli krajini

Kot Belokranjec in kot državljan čutim dolžnost, da se oglasim. V Semiču se ni zgodil zgolj pogovor z enim politikom, Janezom Janšo. Zgodilo se je več od tega, simbolno zanikanje zgodovine, ki predstavlja temelj naše državnosti. Narodnoosvobodilni boj ni ideološka kaprica ali izmišljija, temveč zgodovinsko dejstvo in civilizacijska ločnica: med uporom proti genocidnemu okupatorju in sodelovanjem z njim. Brez NOB ne bi bilo Slovenije, ne njenih socialnih pravic, ne temeljev javnega šolstva in zdravstva.

Janez Janša je imel v treh vladah dovolj časa, da pokaže, komu služi njegova politika. Ni služila ljudem, temveč predvsem kapitalu in ideološkemu zavezništvu z RKC. Namesto krepitve javnega zdravstva je odpiral vrata privatizaciji. Namesto spoštovanja medijev jih je razglašal za sovražnike. Namesto neodvisnega sodstva je vztrajno napadal vsako omejitev svoje moči. Namesto kulture kot prostora kritične misli jo je skušal podrediti propagandi. Civilno družbo je priznaval le, dokler je bila poslušna, zato bi ji sedaj zaprl pipice.

Država niso ena stranka in njeni privrženci. Država smo tudi tisti, ki mislimo drugače. Država pomeni pluralnost, pravno državo, javne servise, neodvisne medije in institucije in svobodno družbo. Kdor vse to dojema kot grožnjo, si države ne želi voditi – želi si jo lastiti in je avtokrat.

Ideološko različnost razumem. Ne razumem pa enoumja in sistematičnega brisanja zgodovinskega spomina. Kot nekdo, ki je vrsto let deloval v izobraževanju, verjamem v razmislek, znanje in odgovornost. Zato upam, da bo dovolj državljank in državljanov odšlo na volišča ter preprečilo vrnitev politike razkrajanja skupnega dobrega, normalizacije sovraštva in zanikanja vrednot NOB.

Zgodovina ni breme.

Je opomin.

In je izbira.

Zgodovina nas uči tudi to, kam vodi molk.