Kolumna / Janko Lorenci: Medijsko dobrikanje Janši

Pogovor z opozicijo na nacionalni TV, Janše tradicionalno ni. Zakaj, je vprašala voditeljica. Ker je strahopetec, junak pa samo na družabnih omrežjih, je odgovoril Kordiš in najbrž spravil v smeh marsikaterega gledalca.

Politiki si praviloma želijo čim več nastopov pred čim širšim občinstvom. Zlasti na naših dveh glavnih televizijah, kjer lahko še vedno nagovoriš, si pridobiš, prestrašiš, zbegaš največ potencialnih volivcev. Janša je izjema; če ni na oblasti, praviloma odklanja nastope v vseh medijih razen svojih. To je zanj dobro in slabo.

Slabo zato, ker ga je manj videti in slišati. Toda zvesti volivci ga zaradi tega ne zapustijo, drugih pa si v svoji zdajšnji, trumpovski fazi niti ne skuša pridobiti. Hkrati si je s selektivnim medijskim nastopanjem postopoma ustvaril poseben status, se naredil za medijsko redko dobrino, ki s svojo odsotnostjo sporoča: ne more me dobiti vsak novinarček. Tako streže tudi svoji avtokratski naravi – samo Jaz odločam, kdaj bom nastopil. Hkrati z zavračanjem nastopov sebi in privržencem dopoveduje, da so mediji, zlasti obe televiziji, pristranski in do njega, večne žrtve, ki naj bi ji celo kradli volitve, sovražni.

Visokostno medijsko bojkotiranje je del širšega vzorca. Naš junak ne sprejema neljube pošte, ne priznava volitev, ki jih ne dobi, ne hodi na državne proslave, če je v opoziciji, redko zaide na seje državnega zbora … Tak vzorec prenaša na svojo stranko. Skratka, vse okoli sebe deli po merilu naši–nenaši in na obdobja, ko je na oblasti in ko ni.

Bo bojkotiral tudi televizijska predvolilna soočenja? Najbrž ne, a tam bo naletel na trde nasprotnike, zlasti na glavnega, Goloba. Vtis je, da se Janša soočenja z njim boji, saj ga lahko premier v neposrednem besednem dvoboju povozi, ker se zdi hitrejše pameti, obvlada podatke in ga Janše ni strah, kot je marsikaterega drugega politika. To bo zanimiv spopad.

V oddajah z več politiki na obeh televizijah slišimo na začetku ritualni stavek: povabili smo tudi prvaka opozicije, a se vabilu ni odzval. Če vendarle pride, sta nacionalka in POP TV tako rekoč počaščeni. Zakaj ga kljub oholemu zavračanju vedno znova vabita?

Pri predvolilnih soočenjih ju k temu zavezujejo lastna pravila. Sicer pa bi bilo najbolj normalno, da bi ga nehali prosjačiti, naj izvoli priti pred kamere; če se tolikokrat ni zmenil za vabila, pa adijo, naj uživa v svoji sijajni osamljenosti. A ker tega enako kot velika večina drugih medijev ne storita, lahko Janša igro mačke z medijskimi miškami nadaljuje.

Glavni razlog ponižnega vabljenja je strah, da se bo z volitvami vrnil na oblast in znova zalomastil po medijih. Strah je upravičen, spremlja pa ga pomanjkanje samospoštovanja in strateškega razmisleka.

Mediji Janšo z redkimi izjemami obravnavajo, kot da bi šlo za normalnega šefa normalne stranke, čeprav ima vse značilnosti skrajne desnice, tiste, ki jo zmerna politika in mediji v EU v glavnem jemljejo kot grožnjo demokraciji. Če bi ga naši mediji slikali takega, kakršen je, bi bil manj privlačen za volivce, bi teže prišel na oblast in jih ne bi ogrožal. A tega ne zmorejo, se Janši dobrikajo kot EU Trumpu in se raje grejo samomorilsko uravnoteževanje.

Ta čas se na veliko ukvarjajo z Golobovo integriteto v zvezi z Bobnarjevo. Premier je ministrici rekel, naj policijo očisti janšistov (vsebinsko je imel prav) in morda zahteval konkretno kadrovsko zamenjavo (tega ne bi smel). Toda zato še ni enak Janši, ki si je vso policijo brutalno podredil. Kot si je pokoril tudi nacionalno TV, ki ji je Golob dal več avtonomije. Sta res enaka, kakor pogosto udarja iz razglabljanj o Golobovi integriteti?

Večina medijev se Goloba ne boji, Janše pa. Tudi zato ne delajo resnih primerjav med njima in se še zdaj, kratka dva meseca pred volitvami, zapikujejo v posamične teme in jih obdelujejo do onemoglosti, ne predstavijo pa velike, celovite slike, potrebne, da bi gledalec, bralec, poslušalec – volivec v tej zmedi in hektiki približno vedel, pri čem je. No, še vedno ni prepozno, da se zelo konkretno pregleda, kaj je prinesla prejšnja Janševa vladavina, kakšna je bilanca Golobove in kakšno prihodnost lahko pričakujemo, če bo naslednji mandat bodisi Golobov ali Janšev.

Napoved te prihodnosti bo natančnejša, če ji bo dodan Janšev osebni portret z njegovim ošabnim obravnavanjem medijev vred. To je portret človeka z dvema obrazoma. Prvi – mehek, prijazen, nasmehljan – je za naše. Drugi – negiben, mračen, grozeč – je za tiste, ki niso zanj, torej za sovražnike. Je človeku z dvema tako različnima obrazoma mogoče verjeti? Čeprav si včasih pred volitvami za vse, naše in nenaše, nadene ovčjo kožo in postane – kot lep metulj iz gnusne gosenice – priljuden, spravljiv, razumevajoč. Pred temi volitvami te zamenjave obraza (še?) ni. Ker je to čas strahovanja in ostrine, groženj, izsiljevanja, vojn – čas trumpovanja. Svoje pa najbrž dela tudi biologija; človek z dvema obrazoma se stara, postaja zlovoljnejši, vedno manj se mu ljubi pretvarjati.