Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Zavesa je padla

Svetovni gospodarski forum (WEF) je desetletja pomenil srečanje globalnih sil, političnih in poslovnih elit, ki so utrjevale obstoječi svetovni red. Šestinpetdesetič januarski idilični Davos poskuša ponuditi sliko navideznega dialoga bogatih in močnih, ki želijo ustvariti boljši svet za vse. Preživel je številne krize, ponujal različne nianse kapitalizma in iskal rešitve njegovih nerešljivih protislovij. WEF je bil goreč zagovornik ekonomske globalizacije in politične povezanosti, prisegal je na deležniški kapitalizem in socialno partnerstvo, vključujočo družbo. Njegova ideologija se je spridila najprej na domačem dvorišču. Klaus Schwab, idejni oče in spiritus movens foruma se je zapletel v nečedne posle in prvič ne vodi več davoških srečanj. Toda vrzel med retoriko neoliberalnega razsvetljenstva in prakso novih oblik izkoriščanja narašča tudi drugod. Donald Trump jo je mimo WEF že drugo leto zapored povsem razbil. Resetiral je svetovno ureditev, ustoličil suverenizem in kapitalizem vrnil na izhodišče starega imperialnega kolonializma. Trumpova vizija vloge ZDA in nove ureditve sveta formalno nasprotuje dosedanji ideologiji WEF, dejansko pa jo brutalno razkriva. Trump je sprevržena inkarnacija »davoškega človeka«. Duh dialoga, letošnje vodilo srečanja, se v Davosu več kot očitno spreminja v dialog duhov.

Davoški spektakel tudi letos deluje. WEF je še vedno vrhunsko srečanje globalnih elit, najraznovrstnejše prizorišče globalne diplomacije in ultimativni marketinški politično-ekonomski produkt. Organizatorjem je v usodnem letu 2026 uspelo zbrati največjo in najuglednejšo zasedbo. Zdi se, da je Davos potrebnejši kot kadarkoli doslej. WEF je najraje jadral z vetrom, toda jedro njegove ideologije multilaterizma in globalizacije, zaupanje v elite in institucije je očitno implodiralo. Že lani je Trump izkoristil WEF za predstavitev svoje globalne agende, od carin do Grenlandije, letos je njegov nastop v Davosu namesto evforije povzročil pravo paniko. WEF je bil v izhodišču intelektualni projekt, nima niti politične moči in ne hotenj za dejansko uresničevanje želenih sprememb. Toda letos je kljub temu postal spektakularen prostor razglašanja enostranskih ameriških pogojev o novi ureditvi sveta. WEF je tako prvič nehote postal medij toliko želenih realnih in konkretnih sprememb globalnega kapitalizma. Toda ne v smeri trajnostnega razvoja, pravičnosti in miroljubne koeksistence, ki mimogrede nikoli niso bile iskrena domena davoških srečanj. Zato pa je WEF cvetel kot domala družinski biznis na daritvenem oltarju neoliberalizma. Kakorkoli, Klaus Schwab je letos prvič uresničil svoje sanje. Žal s Trumpom in svojo prisilno upokojitvijo.

Davos očitno bolj kot na svetilnik spominja na relikvijo sveta, ki ga preprosto ni več. Davoški človek, kot je Samuel Huntington (2004) opisal elite, ki so obogatele z globalizacijo, je s pomočjo WEF desetletja pisal zgodovino sveta. V vseh poročilih WEF stojijo podobna priporočila: deregulacija trga, znižanje davkov, privatizacija in javno-zasebno partnerstvo. Trajnostni razvoj, zelena agenda, industrija 4.0. in druge teme vključujoče družbe so bolj moralni imperativ, brez odgovornosti in zavez. V Davosu so vedno veliko govorili o skupni blaginji, toda za koga – zato nikoli niso problematizirali kopičenja bogastva v rokah najbogatejših udeležencev in financerjev WEF. Schwarzman, Fink, Bezos in mnogi drugi so dokaz, kam kapital usmerja demokracijo, kako kupuje politično oblast. Tudi Klaus in Hilda Schwab sta uspešno demonstrirala, kako se pretaka denar v zasebne žepe tudi znotraj WEF. Davoški človek ne mara transparentnosti, še manj nadzornih institucij. Toda Trump je v Davosu uspešno razbil prav to pravilo. Davoški človek se je razkril, padla je zavesa blasfemičnosti zahodnega sveta.

Pravljice o svetovni politično-ekonomski ureditvi, ki temelji na pravilih mednarodnega prava, mednarodnih institucijah in skupnih vrednotah, je konec. To je svet, ki so si ga v 20. stoletju prikrojili zmagovalci, deloval je pod taktirko imperialnega zahoda, po ameriških političnih pravilih in ekonomskih interesih. Washington ga je ustvaril, uporabljal in zlorabljal osemdeset let pod krinko zveličavnih zahodnih vrednot. Nikoli niso obstajala objektivna merila, ki bi veljala za vse, vedno znova so jih ZDA prikrojevale zase in EU je temu zaradi lastnih koristi voljno sledila. Zlaganost svetovne ureditve je padla, ko je Trump v imenu ZDA začel s silo posegati v nedotakljivost zahodnega sveta. Politična priključitev in vojaško zavzetje Grenlandije je prebojna točka kredibilnosti ZDA in EU. Transatlantske maske so padle, cesar pa je na obeh straneh Atlantika nesramno gol.

Zaupanje ljudi v institucije in politične elite je na dnu. Alternativni Davos že 25 let ustvarja alternativo, toda enako benigno kot WEF. Njegov letošnji moto ni poziv k dialogu, temveč odporu globalnih socialistov proti kapitalistom. Vse je danes v rokah velikih sil, ki so sredi delitve interesnih sfer in nasilnega rušenja sveta, zlasti na račun manjših in šibkih držav. Kaj storiti? Trumpova administracija nedvomno krepi evropsko avtonomijo. EU lahko preživi samo kot geostrateški akter mimo dosedanjih zavez in servilnih dejanj. Obstoječi svetovni red je farsa, ki vodi v tragedijo. Romantično ponavljanje zgodovine pa se od Heineja dalje ne izplača.