Hrvaška / Heni Erceg: Fašizem v petkah

Igor Bezinović je v Berlinu prejel ugledno evropsko filmsko nagrado za dokumentarni film Fiume o morte, zgodbo o poldrugem letu vladavine pavlihovskega fašista, italijanskega pesnika Gabriela D’Annunzia, na Reki. Med slovesno podelitvijo evropskih oskarjev so igralci in režiserji v govorih opozarjali na nerede in vojne, ki po svetu vznikajo v režiji profašističnih voditeljev. Bezinovićev film se tako odlično prilega sedanjim razmeram v Trumpovi Ameriki, pa tudi v evropskih državah, ki, kot je dejal avtor, gore denarja trošijo za oborožitev, s tem pa za sredstva prikrajšujejo kulturo, gledališče, film. Fiume o morte zato ni samo film o uporu Rečanov proti prototipu fašistične italijanske države na ozemlju Reke, ampak imenitno odslikava tudi današnje razmere v Hrvaški, kjer vzklik »Hajdi, hajdi, ustaši!« ni zgolj uvod v koncerte razvpitega Thompsona, ampak tudi obče mesto nevarne družbene patologije. Posledic ni mogoče predvideti, neredko spodbudijo kanček besa, veliko pogosteje pa občutek žalosti in brezupa. Ta občutek je prežemal tudi še preostale civilizirane meščane Splita, ko so opazovali divjaško rušenje umetniškega murala, na katerem je bila upodobljena ženska. Končal je pod kladivi pripadnikov Torcide, tistih menda mladih, naivnih ljudi, kot proustaško usmerjenim navijačem Hajduka radi rečejo tako imenovani sociologi.

Ženska, ki jo je z zidno poslikavo počastilo združenje Domine, je Zdravka Krstulović, velika splitska igralka, lepa in nenavadna pojava v gledališču in na filmu, ki smo si jo zapomnili predvsem po vlogi Violete v seriji Velo misto avtorja Miljenka Smojeta. Ta je bila tako priljubljena, da so se v času, ko so jo predvajali na televiziji, ulice jugoslovanskih mest izpraznile. Zdravka je božansko upodobila Violeto, žensko, ki se iz Pariza vrne v Split, odpre plesno šolo, med vojno pa, strahu in zadržanosti navkljub, postane sodelavka partizanov. Fašisti jo odkrijejo in obesijo. Zdravka Krstulović je bila dejansko antipod igralske dive, nič nevsakdanjega ni bilo, če sem jo srečala – živeli sva v istem delu mesta – otovorjeno z zelenjavo s tržnice, vedno pa z razorožujočim nasmehom, zaradi katerega ni bilo mogoče niti slutiti, kako prezgodaj bo zbolela in umrla. Split nima navade slaviti svojih umetnikov, čeprav še danes v mestu živijo nekateri najboljši pisci, novinarji, igralci … Prav zato je bil mural v čast veliki igralki, ki je znala pričarati tisti duhoviti, sarkastični Split, sredozemsko sproščen in zajeban, še toliko pomembnejši za mesto, neustavljivo toneče v provincialni mrak. Potem ko so zrušili mural v spomin na igralko, prvakinjo HNK Split, so »zrušili« še dosedanjega ravnatelja te hiše, saj njegov repertoar ni bil všeč novi hadezejevski mestni oblasti, tako kot tistim »nedolžnim« torcidovcem ni bil všeč mural, posvečen pristni splitski igralki. Nemara pa je bila Zdravka Jugoslovanka, levičarka … ena izmed tistih, o katerih desničarji te dni lajajo v parlamentu, kjer vse nevladne organizacije razglašajo za teroristične, zaradi česar bi jih bilo treba sankcionirati. Najbolje s kladivi kot stensko priznanje igralki. S kladivi, najljubšim orožjem ustašev.

Vsekakor je bil bivši ravnatelj HNK neposlušen in je v hram prežgane malomeščanske kulture pripustil nekaj izzivalnih predstav. Toda že teh nekaj je bilo preveč in za novega ravnatelja so postavili učitelja glasbe iz srednje šole v Makarski in občasnega pevca v splitski operi, ki se mu o zapletenih gledaliških mehanizmih še sanja ne, toda že prvi dan je vedel, da mora s sporeda umakniti najbolj gledano predstavo, tretjo po gledanosti v Hrvaški, ki je prejela tudi strokovne nagrade, skoraj dve leti pa je bila nenehno in vnaprej razprodana. Dovolj je bilo okušanja tistega drugačnega, svobodoljubnega Splita, meščanov, ki so uživali v ostri satiri predstave Robi K. ali Rdeča kapica je mrtva splitskega avtorja Viktorja Ivančića in režiserja Kokana Mladenovića. Topoglavi desničarji niso mogli prenesti, da bi se na odru govorilo o vojnih zločinih v splitskem taborišču Lora, se posmehovalo lažnemu domoljubju, pomagali niso niti izvrstna igra, niti pristno splitsko narečje, niti velika gledanost. Zato so Robija K. nemudoma umaknili s sporeda. Novi spored je nato sestavil učitelj glasbe, ki ga je izbral gledališki svet pod vodstvom ženske, kilometre stran od gledališke stroke, čeprav trdi, da »o tem vem vse«, ker »pogosto hodim v gledališče«. In še: »Ni mi všeč, če v gledališče prihajajo ljudje v športnih copatah, sama imam za to priložnost posebne čevlje z visoko peto.« S posebnimi čevlji je bila tako znova poteptana vsakršna sled gledališča kot prostora avantgarde in razprave o nekdanjem ali sedanjem fašizmu. To, žal, ni nič novega. Takoj ko je eden od bratov Šuta – bolj znan kot tretji brat iz klana, ki že leta nezakonito lomi kamen na otokih Šolti in Visu in s tem nesramno bogati – postal župan Splita, je bilo jasno, da bodo med prvimi na udaru hadezejevske desničarske klike HNK, njegov ravnatelj in »neprimerne«, pa čeprav nagrajene predstave.

»Ne dam politiki v svojo štacuno,« je Meštar iz Velog mista govoril vsakemu, ki je vstopil v njegovo brivnico, skrivaj pa sodeloval z antifašisti. No, politika si na vso moč želi v gledališko štacuno. Perfidno, brez uniforme in škornjev, pa vendar s pozicije moči in nasilja. Spalato o morte! v resnici ni vprašanje. Split je že klinično mrtev.