Katarina Šeme / Striparka, ilustratorka in oblikovalka, ki raste z vsakim novim stripom

Oktobra je na festivalu stripa Tinta v Ljubljani prejela nagrado zlatirepec za najboljši domači strip za odrasle. To je odnesel njen drugi risoroman Iz jame, leta 2024 izdan pri založbi VigeVageKnjige, ki govori o obsežni jamarski reševalni akciji, v katero je bila vključena tudi sama. Aprila 2023 je namreč izkušeni jamarki iz ekipe, ki je raziskovala Vranjedolsko jamo pri Dolenji vasi blizu Cerknice, pri dvigu na površje na glavo padel kamen. In v izjemni, 38 ur trajajoči akciji jim je ponesrečenko uspelo rešiti in spraviti nazaj na površje. Katarina Šeme (1993) se je zahtevne teme, kot je zapisala žirija, ki ji je podelila nagrado, lotila »previdno, a poznavalsko«, zaradi česar so v ospredje prišli »človečnost, požrtvovalnost in moč skupnosti«. In dodali, da bo risoroman Iz jame zato »ostal zapisan kot mejnik slovenskega dokumentarnega stripa«.

Domače stripovsko prizorišče je sicer obogatila že s svojim prvencem, risoromanom Sumatra – Leto na tropskem otoku (2022, VigeVageKnjige), v katerem je slikala in popisovala svet, ki ga je videla in doživela med enoletnim študijem tradicionalnih umetnosti in kulture na tem indonezijskem otoku. Soočenje z drugačnostjo, kulturnimi šoki in razgrajevanjem pričakovanj ji je bilo izhodišče za doživeto pripoved, ki ob bogatem popisu lokalne flore, favne in kulture odpira tudi razmislek o svetu, identiteti in osebnih mejah razumevanja.

Strip jo je pritegnil že v šolskih klopeh, zaradi navdušenosti nad medijem je vpisala tudi študij interaktivnega oblikovanja na oddelku za vizualne komunikacije ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Zlasti jo je očaral preplet risbe in besede, ki jo ta umetniška zvrst omogoča, pogosto na humoren način. »Zdi se mi, da je strip zelo dostopen medij,« pravi. »Pri drugih vizualnih medijih imam pogosto občutek, da potrebujem veliko tehničnega znanja ali posebne programe, pri stripu pa v osnovi potrebuješ samo papir in svinčnik. Hkrati je dostopen različnim generacijam in izjemno širok – po slogih, temah in načinih pripovedovanja. Prav ta odprtost me pri njem najbolj privlači.«

Po diplomi je za pol leta odšla na Ciper, kjer je v manjšem podjetju nabirala oblikovalske izkušnje. In spoznala tudi, da klasično pisarniško delo ni povsem zanjo. Zato se je, podprta s štipendijo, odpravila v Indonezijo. In pristala v odročnem mestecu Padang Pandžang, ki se je ob verskih in kulturnih razlikah izkazal za posebne vrste izziv. Že tam je sproti skicirala kratke stripe o zanimivih pripetljajih, živalskem in rastlinskem svetu ter novi hrani, ki jo je odkrivala. Po vrnitvi domov pa je imela še močnejši občutek, da mora vse te nakopičene spomine, razmišljanja in dognanja predelati v stripu. Prijavila se je na razpis založbe VigeVageKnjige za izvirni slovenski risoroman – in bila izbrana.

Pri Sumatri je med ustvarjalnim procesom iz nje kar bruhalo, risoroman Iz jame pa je nastajal bolj metodično, sistematično. Ker je sama kot jamarka sodelovala le pri zadnji fazi reševanja, izvleku, se je odločila, da bo vključila še druge perspektive. Opravila je intervju z medicinsko sestro, ki je bila ves čas ob poškodovani jamarki, ter minerjem, ki je bil navzoč že ob nesreči, da sta ji pomagala zapolniti vrzeli in sestaviti celotno zgodbo.

Z reševanjem še vedno ostaja tesno povezana. Ob jamarskem reševanju je zadnja leta s psičko Cho tudi del enote reševalnih psov Slovenije, usposobljenih za iskanje pogrešanih v naravi, pod ruševinami in snežnimi plazovi. Toda to je le drobec njenega dela. Da si lahko sploh privošči lastno avtorsko stripovsko ustvarjanje, se preživlja predvsem kot grafična oblikovalka, ilustratorka in animatorka.

Z vsakim stripom si želi rasti, v risbi in v pripovedi. Zanima jo raziskovanje različnih slogov, tehnik in izrazov, saj verjame, da vsaka zgodba terja svoje vizualne specifike. Vedno začne z risbo na papirju, saj ji neposreden stik roke in risalne površine omogoča več svobode in spontanosti, nato pa delo nadaljuje digitalno, kjer si lahko privošči več popravkov in eksperimentiranja. »Kljub temu si zelo želim, da bi kdaj naredila strip v celoti v tradicionalnih medijih, čeprav je to počasneje, dražje in zahteva veliko več discipline. Do tradicionalnih striparjev imam ogromno spoštovanje – vsaka večja napaka pomeni, da moraš vse narediti znova.«