Film / 28 let pozneje: Tempelj kosti

za

Barbarstvo s človeškim obrazom.

Ko smo lani gledali distopično zombijado 28 let pozneje, smo najprej mislili, da je dr. Ian Kelson (Ralph Fiennes) negativec, bad guy, lunatična pošast, »nori znanstvenik«, postapokaliptični Mengele ali kaj takega, a se je izkazalo, da ni. Pa vendar ni bilo nobenega dvoma, da je zmešan in pretiran in radikaliziran – da se ga je »nekaj« prijelo. Le kako se ga ne bi? Preživel je zombijsko pandemijo, konec sveta, popolno opustošenje, strašno, nečloveško karanteno, globalno psihozo, body horror, množično umiranje! Le koga ne bi to radikaliziralo? Ne more biti tak (ali pa tako »normalen«), kot je bil pred zombikalipso. Ne, ni ga okužil zombijski virus, temveč smrt, ki ji je postavil megaspomenik, ultimativno instalacijo, »tempelj kosti«. Razlog več, da je zdaj, v Templju kosti, nadaljevanju šokerja 28 let pozneje, edini človek z vizijo – edini, ki ve, kako ustaviti tiste, ki so hujši od zombijev, predvsem divje, okrutne, grizlijevske, odvratne sataniste, ki jih vodi fanatični, sadistični, karizmatični, fašistoidni Sir Lord Jimmy Crystal (Jack O’Connell), mesijanski stroj terorja, torture, obrednega klanja in evangelizacije, kristalna alegorija sodobnih avtokratov, teokratov in populistov, političnih kanibalov, ki »žrejo« ljudi. Jimmy je izumil svojo folkloro in svoj folk – vsi njegovi sledniki se imenujejo Jimmy!

Tempelj kosti bombastično, brutalno, slavnostno potrdi to, kar vedno znova pokažejo zombijade: kako hitro se civilizacija zlomi, kako hitro se družba primitivizira in barbarizira, kako hitro se čas zavrti nazaj, kako hitro ljudje kapitulirajo, izgubijo spomin ter pristanejo na totalno in absolutno regresijo. A Tempelj kosti potrdi še eno »modrost« zombijad: da so ljudje, ki preživijo zombikalipso, še hujši, okrutnejši in zlobnejši od steklih zombijev, s katerimi Kelson lažje komunicira kot pa z vsemi onimi Jimmyji (morbidnimi imitacijami britanskega pedofilskega televizijskega voditelja Sira Jimmyja Savila), ki so voljni narediti vse, da bi impresionirali svojega firerja. In živo si lahko predstavljamo, kaj to pove o nas, ki preživljamo vse te krize in katastrofe. (kino)