Film / Vrnitev v Silent Hill

za -

Logika break-upa.

Silent Hill, staro, distopično, stravmatizirano rudarsko mesto, ki je bilo v prvih delih sage o Silent Hillu videti zdaj kot nenadna zgostitev filmskih sanj, zdaj kot morbidni remiks vseh grozljivih mest, zdaj kot purgatorijski koktajl Salema, Solarisa in Kingovih ghost towns in zdaj kot psihogeografski trans multiple osebnosti, je v Vrnitvi v Silent Hill, ki jo je posnel Christophe Gans, režiser prvega Silent Hilla, videti tudi kot starogrško – Hadovo – labirintno podzemlje, v katerem slikar James (Jeremy Irvine), novodobni Orfej, išče svojo izgubljeno ljubezen Mary (Hannah Emily Anderson), novodobno Evridiko, ki je ne more pozabiti. Lahko da je mrtva, a ne zanj. Njen glas ga vabi: »Vrni se na najin kraj!« A ta kraj je skrajno zoprn – tu je vedno polnoč. Tudi podnevi. Tu tesnoba visi kot megla nad močvirjem. Tu je strah celo pošasti. In tu so vsi ljudje mrtvi, toda ne dovolj, da jih mrak, sivina in pepel ne bi še naprej mleli, žvečili, trgali in mendrali – čiščenju, razčiščevanju, predelovanju in prebolevanju ni konca ne kraja. Vrnitev v Silent Hill je film o koncu ljubezni, koncu zveze, break-upu, zato ne preseneča, da Jamesa v nekem trenutku vržejo v smeti, da halucinira, da se mu stemni, da ga terorizirajo groteskni humanoidi, da sliši ženski glas, da ga preganja občutek zapuščenosti, da se utaplja v zanikanju in obžalovanju, da ga muči občutek krivde, da je zmeden, osamljen, depresiven in jezen, da se mu vrtijo flešbeki, da slika razpada, da kontinuiteta izginja – to je občutek, ki ga ima človek ob break-upu. In Gans skuša ujeti kaotično atmosfero in morasto logiko break-upa. »Najprej so prišli požari, potem je prišel dež,« slišimo. James se znajde na »najinem kraju«, a to je kraj, kjer so zgorele sanje. 

Toda Gans ne skriva, da se je logika break-upa vendarle spremenila: Evridika, ki je bila nekoč, v grški mitologiji, dvakrat izgubljena, ni danes nikoli zares izgubljena – romantične zveze se namreč zaradi digitalne tehnologije, ki nekdanja ljubimca vedno znova vračajo na »najin kraj«, nikoli ne končajo. Mesto je lahko videti kot eno veliko pokopališče, a Evridika ni nikoli mrtva. (kino)