Film / Vrnitev Žikove dinastije

proti

To je Srbija!

O Žiki in Milanu, kultnih protagonistih serije srbskih socialističnih komedij, ki se jih je oprijel generik Žikova dinastija (čeravno so imeli posamični deli pikantne, bombastične naslove, recimo Došlo doba da se ljubav proba, Ljubi ljubi al glavu ne gubi, Idi mi dodji mi, Šta se zgodi kad se ljubav rodi ipd.), ni ne duha ne sluha, Miša (Nikola Kojo), bankrotirani violinist (in švaler), ki ju nadomešča, pa le beži pred ruskim mafijcem, ne da bi sam to sploh opazil. Žika (Nikola Brun) in Milan (Gavrilo Ivanković), njegova sinova, ki se vrneta iz Rusije, sta v »norih letih«, tako – Nora leta – pa je bilo naslov prvemu delu Žikove dinastije, toda v Vrnitvi Žikove dinastije je noro le prodajanje nostalgije. Milan Konjević je pred nekaj leti korežiral nizkobudžetni zombijski šoker Cona mrtvih – in komedijo Vrnitev Žikove dinastije režira natanko tako: kot da ni imel dovolj denarja. Kot da torej ni imel denarja za scenarij, igralce, snemanje, koreografijo (glasbenih točk), produkcijo – za fore in fazone (pa čeravno so jih pobrali iz originalov).

Vrnitev Žikove dinastije izgleda tako ceneno, amatersko, kaotično, nelogično in nedokončano, kot da je nizkobudžetni zombijski šoker. Ko gledate vse tiste like, ki očitno niti sami ne vedo, kaj točno počnejo (in ki ponavljajo »To je Srbija«), imate itak občutek, da čakajo, da jih kdo požre. A da je Vrnitev Žikove dinastije na nivoju nizkobudžetnega zombijskega filma, ne preseneča: že sama Žikova dinastija namreč ni bila ne vem kaj. Bila je sladko glupa. Če bi Konjević posnel dober film, bi pretiraval. Ali bolje rečeno – če bi bila Vrnitev Žikove dinastije dobra, bi bila enako negledljiva, kot je zdaj. (kino)